V Sloveniji je brez vsakršnih omejitev za kmetovanje le petnajst odstotkov kmetijskih zemljišč in približno tretjina njiv, ki jih poleg kmetov hočejo zase tudi graditelji vseh vrst, na novo še zagovorniki suhih vodnih zadrževalnikov za blažitev posledic poplav. Podnebne spremembe in nuja po varovanju okolja kmete silijo k drugačnemu načinu pridelovanja hrane, kot se je uveljavilo v zadnjem stoletju, zato so konflikti med kmetijci in najrazličnejšimi varuhi vse pogostejši.
Strelovod med njimi bi morala biti vlada, zlasti ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ministrstvo za naravne vire in prostor, a kaj, ko se ministri, državni sekretarji, direktorji direktoratov in drugi pomembnejši kadri na njunem čelu menjavajo kot potniki na frankfurtskem letališču, ki je po njihovem številu največje v Evropi. V slabih štirih letih (od ustoličenja Janševe vlade marca 2020, ki jo je junija 2022 nasledila Golobova) imamo petega kmetijskega ministra oziroma ministrico ter četrtega ministra oziroma ministrico, odgovorno za prostor.
Človeštvo že od nekdaj leta šteje od nekega pomembnega dogodka dalje. V slovenski politiki so ti pomembni dogodki menjave ministrov, ki so vse pogostejše, z vsakim novim ministrom ter funkcionarji in najvišjimi uradniki pod njim pa se začneta na novo tudi štetje časa in spoznavanje resorja, zato je kaos na vseh področjih vse večji.
To s pridom izkoriščajo politikanti, ki svoje priložnosti iščejo na nižjih ravneh. Letošnjo jesen bodo volitve v kmetijsko zbornico, ki je s skoraj 110.000 obveznimi člani največja kmetijska nevladna organizacija v državi in izjemen glasovalni potencial tudi za državnozborske volitve, zato ni nepomembno, kdo jo obvladuje. Od ustanovitve zbornice leta 2000 je bila to Slovenska ljudska stranka, ki pa je razpadla na prafaktorje, zato jo želi na čelu kmetijske zbornice in tudi kmečkega sindikata nadomestiti SDS. Tudi v tem duhu je treba razumeti »samoorganizirane« traktorske proteste.
To, da kmetje od začetka tega leta sedijo na dveh stolih hkrati – na pogajalskem in traktorskopuntarskem – je unikum. Kmetje so se puntali že lansko pomlad. Tedaj pod taktirko svojega sindikata, potem ko je ta skupaj s pogajalci iz drugih kmetijskih organizacij (Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Zadružne zveze Slovenije, Zveze slovenske podeželske mladine, Zveze kmetic Slovenije, Združenja hribovskih in gorskih kmetov) ocenil, da so pogajanja s predstavniki vlade zašla v slepo ulico. Pogajalci so takrat jasno in glasno povedali, da gredo kmetje na ceste.
Tokrat predstavniki naštetih kmetijskih organizacij pogajanj, ki se niso premaknila skoraj nikamor, (še) niso prekinili, traktorji pa kljub temu že poldrugi mesec protestno krožijo po slovenskih mestih. Kdo jih spodbuja k temu, njihovi vozniki ne razkrijejo, kaj konkretno hočejo doseči, pa ne znajo jasno definirati. Njihove stavkovne zahteve se z mislijo na vsako posamezno njivo, na vsak živalski rep in na vsako glavo zelja tako množijo, da nihče več ne zmore povzeti, kaj sploh zahtevajo od vladajočih.
Kmečki pogajalci so se zaradi davkov želeli sestati tudi s finančnim ministrom Klemnom Boštjančičem. Sprva jih je ignoriral, ko so vnovič zakurblali svoje fendte, johne deere, new hollande, lamborghinije in druga poljska vozila, pa so se mu zatresle hlače. Sestanek predstavnikov kmetijskih organizacij in ministrstva za finance naj bi bil danes. Upati je, da bo po njem končno tudi jasno, ali se bodo kmetje pogajali ali puntali ter kdo jih sploh vodi in zastopa.
