Ministrski kandidati so v preteklih dneh vsi po vrsti uspešno prestali predstavitev na delovnih telesih državnega zbora. Kar pa nikakor ni v vseh primerih tudi kazalnik njihove strokovnosti in kompetentnosti za vodenje posameznega resorja, temveč priča predvsem o enotnosti koalicijskih partneric glede vstopa v vlado in o zavedanju, da ima vsaka od njih na ministrski listi kakšen šibek člen. Tako so na primer koalicijski poslanci soglasno potrdili kandidata, iz čigar predstavitve je bilo jasno, da v večmesečnem ministrovanju še vedno ni prepoznal osnovnih nalog urada, ki ga bo vodil tudi v prihodnje. Pa kandidate, ki so predvsem naštevali, kaj vse so doslej počeli in s čim so že zadovoljili »svoje egotripe«. In tudi kandidate, ki so predstavili stališča, ki so v nasprotju z zavezami v koalicijski pogodbi, ter tiste, ki so ta njihova stališča v predstavitvah nekaj ur kasneje odločno zavrnili.
Dejstvo je, da je velik del ministrske ekipe javnosti neznan in nima političnih izkušenj, zato bo treba z natančnejšimi ocenami njihove sposobnosti za vodenje resorjev še nekoliko počakati. Se pa vsaj za zdaj zdita daleč najmočnejša člena Cerarjeve ekipe finančni in pravosodni minister, Dušan Mramor in Goran Klemenčič. Ne le zaradi njunih strokovnih referenc in političnih izkušenj, temveč tudi zaradi doslej jasno pokazanega vztrajanja pri svojih stališčih in zavzemanjih (kar lahko v sebi skriva tudi nevarnost, da bosta kaj hitro zapustila vladne vrste). Tako je na primer tedanji državni sekretar Goran Klemenčič na eni od sej Pahorjeve vlade vztrajal, naj ne popustijo izsiljevanju SDS, ki je pogojevala podporo vstopu Hrvaške v Nato s tem, da koalicija izglasuje zaključni račun za leto 2007. »Zagovarjam doktrino ZDA, da se teroristom ne popušča,« so bile Klemenčičeve besede, zaradi katerih je Pahor nemudoma prekinil vladno sejo.
Glede na to, da je neodločni in spravljivi predsednik vlade Miro Cerar v zadnjih dneh že večkrat pokazal, da politično bolj izkušenima in preračunljivima prvakoma manjših koalicijskih partneric ni kos, je torej mogoče pričakovati, da bosta prav Mramor in Klemenčič brzdala apetite in izsiljevanja Erjavca in Židana. Čeprav ob tem vendarle ne gre spregledati zadnjega, za Cerarja presenetljivo odločnega nastopa na parlamentarnem odboru za zadeve Evropske unije, kjer je opozicijo glasno oštel zaradi tožarjenja Slovenije pred institucijami EU.
Obe manjši vladni stranki sicer zagotavljata, da bosta storili vse, da bo sedanja koalicija zdržala štiri leta. A je mogoče pričakovati, da bo Erjavec zaradi zamer, ker mu ni (in mu očitno tudi ne bo) uspelo priti v evropsko komisijo, v tokratnem mandatu še napornejši koalicijski partner, kot je bil že v preteklih. Prav tako ne gre pozabiti, da je pomemben del nekdanjih volilcev SD na julijskih volitvah podprl SMC in da se torej lahko Socialni demokrati in njihov predsednik okrepijo prav v primeru padanja podpore Cerarjevi stranki. Zato sta Erjavec in Židan v večji meri bolj kot Cerarjeva koalicijska partnerja njegova politična nasprotnika.