Pravijo, da je človek z jahto dvakrat srečen, prvič, ko jo kupi, in drugič, ko jo proda. Takole od daleč se zdi, da je bil srbsko-ameriški poslovnež Milan Mandarić dvakrat srečen, prvič, ko je kupil nogometni klub Olimpija, in drugič, ko mu je klub končno uspelo prodati. Zdi se, da je pred njim enako razmišljal Izet Rastoder. Oba sta v klub vložila veliko denarja in ga bolj malo dobila nazaj. Verjetno sta pričakovala več, veliko več, in čeprav je bila Olimpija v zadnjih letih bolj kot ne uspešen nogometni klub, se očitno ni dalo narediti nič. Premalo pokroviteljev, slabi rezultati v Evropi, ki edina prinaša večje vsote denarja, in nezanimanje večjih klubov za naše nogometaše so glavni vzrok, da se klub, kot je Olimpija, ne more finančno vzdrževati sam. Ob tem je treba omeniti, da nogomet niti ni več prvi slovenski šport, ob zimskih so ga začeli loviti tudi košarka in kolesarstvo.
Po drugi strani ima slovenski nogomet z ljubljansko Olimpijo na čelu še nekaj drugih težav. Nogometaši, ki bi jih morali črpati iz lastnega mladinskega pogona, preprosto ne pridejo do nastopov v prvi nogometni ligi. Namesto njih igrajo hrvaški nogometaši, ki jih dobrohotno ponujajo boljši in slabši hrvaški klubi. Mimogrede, še slabše bo letos, saj hrvaška nogometna zveza svojim klubom ne bo več dovolila dveh ekip za nastope v prvi in drugi hrvaški nogometni ligi, kar pomeni, da bo pritisk na naše klube še večji. Če gre verjeti spletnemu Transfermarktu, je pri Olimpiji registriranih sedem hrvaških nogometašev, poleg njih pa še devet igralcev, ki prihajajo iz drugih držav. Pisana druščina, kajne. Ob tem se je Olimpija v zadnjem mesecu uspešno znebila dveh slovenskih nogometašev, Mihaela Pavloviča in Nika Kapuna.
Še večja težava Olimpije je neplačevanje računov. Zamujajo plače nogometašem, klub ne plačuje niti drugih obveznosti. Po nekaterih informacijah še niso plačali vse kupnine Milanu Mandariću, še bolj nerodno pa je, da so velike vsote dolžni bivšemu vrhunskemu trenerju Savu Miloševiću, ki Olimpiji ne namerava pustiti niti evra, potem ko so ga odpustili in ga zamenjali z mnogo bolj vprašljivim Dinom Skenderjem. Ne gre pozabiti, da je bil Skender ob Ivanu Barišiću, Mladenu Rudonji in predsedniku ali lastniku Adamu Deliusu del osnovne ekipe, ki je hotela iz Olimpije po obdobju Milana Mandarića narediti nekaj več, zdaj pa so se stvari spremenile in očitno tudi prijateljstva med njimi ni več.
Predvsem pa se zdi, da ni več denarja, ki bi lahko pokrival tako velik sistem, ki si želi nastopati v Evropi in v prvi slovenski nogometni ligi. To pa pomeni, da bi morali zazvoniti tudi alarmi v pisarnah Nogometne zveze Slovenije. Kaj se bo zgodilo, če Olimpija ne odigra evropske tekme v četrtek z Differdangom iz Luksemburga, in še več, kaj se bo zgodilo, če zeleni izločijo Differdange in odstopijo ali razpadejo sredi tekmovanja? Verjetno bi jih suspendirali za dolga leta, posebna kazen pa bi gotovo doletela tudi našo nogometno zvezo. Še bolj nerodno je v slovenski ligi. Če do vratu zadolžena Olimpija ne odigra sezone v slovenski ligi do konca, bo liga potekala samo z devetimi klubi. Delo za Radenka Mijatovića je enostavno, odločitev pa bo kot po navadi težka. Preveriti mora, kako hudo je z Olimpijo, ali je sploh sposobna ostati v prvoligaškem tekmovanju in ali je sposobna plačevati finančne obveznosti. Verjetno tudi do Robija Prosinečkega, še enega v vrsti velikih trenerjev, ki se jim je Olimpija odrekla v zadnjih sezonah. x
