Da sta bila sporazuma z ZDA in Natom tako rekoč prvo dejanje novih oblasti, ni presenečenje. Gani in Abdulah sta že prej oba napovedovala, da ga bosta podpisala, ko oziroma če prideta na oblast, potem ko se je odhajajoči predsednik Hamid Karzaj temu uprl. Združenim državam in Natu se mudi, če naj operacijo Odločna podpora spravijo v kolikor toliko delujočo obliko do novega leta, ko se bodo iz države po poprejšnjem dogovoru umaknili (pretežno ameriški) vojaki v misiji ISAF. A kljub pomembnosti, ki jo pripisujejo sporazumoma, 12.500 tujih vojakov seveda ni nikakršno zagotovilo za mirnejši afganistanski vsakdan. Je le kamenček v mozaiku, ki državam, ki so zadnjih trinajst let bolj ali manj diktirale tamkajšnjo politiko, daje tudi dodaten vzvod vpliva, pri čemer večinski tiči v njihovih razprtih denarnicah, s katerimi financirajo ne le afganistanske varnostne sile, ampak praktično delovanje obubožane in zadolžene države. Samo za plače javnim uslužbencem, ki so zadnji mesec izostale, potrebuje za obdobje do konca leta pomoč v višini več kot pol milijarde dolarjev. Ključ do manj temne prihodnosti Afganistana je predvsem pri novih oblasteh in sposobnosti najprej prepoznavanja nujnosti sprememb, potem pa njihove izvedbe kljub vsem preprekam na poti, vključno z dediščino gnilih kompromisov, ki so nastajali tudi z odobravanjem prestolnic v tujini. To ne velja le za Ganija, ampak tudi za Abdulaha. Zdaj bosta morala sodelovati, potem ko sta se po volitvah več mesecev obmetavala z obtožbami. Že dogovor o delitvi oblasti med njunima taboroma je takšen, da so zelo verjetna huda trenja pri sprejemanju političnih odločitev, kadrovanju in razporejanju denarja ter napovedanem obračunu z razbohoteno korupcijo. Če upoštevamo, da je do sporov prišlo že na začetku, in to zaradi tega, kdo bo sedel v kateri pisarni, so izzivi zelo očitni. Potem je tu potreba po oživitvi gospodarstva in krepitvi varnosti v še vedno zelo nestabilni državi, ki se po umiku tujih sil lahko hitro še poslabša, zato Gani k mirovnim pogovorom vabi tudi nepredvidljive talibane.
Gani in Abdulah si lahko pogledata, kaj se je v zadnjih letih dogajalo z Irakom in vladavino izključujočega Nurija Al Malikija ter kam je to državo pripeljalo. Kot soavtor knjige o tem, kako postaviti na noge propadle države, bo Gani, nekdanji predavatelj na Univerzi Johnsa Hopkinsa in uslužbenec Svetovne banke, svoje teze zdaj lahko preizkusil v praksi.
