Medijski odmev je bil sorazmeren z odmevnostjo 16-dnevnega kulturno-zabavnega rajanja. Ob bojazni, da tej festivalski instituciji, ki jo večina Mariborčanov šteje za svojo, grozi odpoved, je nekaterim zatajil spomin. Pozabili so, da je Vladimir Rukavina - Gogo, direktor Narodnega doma Maribor, že v preteklosti grozil z odpovedjo dogodka, zato da bi priskrbel manjkajoče finance.
Nazadnje se je podobna zgodba odvila lani. Tedaj mu je na pomoč priskočil Andrej Fištravec, ki ga z Lentom tesno povezuje soproga Irena Polak Fištravec, moderatorka festivalskega sklopa Folkart. Mestni svetniki so stisnili zobe in dopustili novoizvoljenemu županu, da je mesto k proračunskem denarju, namenjenemu za redno delovanje javnega zavoda, naknadno primaknilo še 400.000 evrov samo za Lent.
V mestu, ki životari brez strateškega lokalnega programa za področje kulture, ki daje na led ključne mestotvorne naložbe (Pekarna...) in ki ga navsezadnje pesti skoraj 20-odstotna brezposelnost, občinski svetniki letos niso več hoteli plesati po Gogovih taktih. Niso bili pripravljeni prevzeti odgovornosti, da bi se nerealno zastavljen mestni proračun še dodatno obremenilo zaradi festivala.
Župan Fištravec je na pomoč poklical državno oblast, ki je sofinanciranje Narodnega doma letos znižala na sramotno nizek znesek. Minister za kulturo Uroš Grilc se sicer strinja z oceno, da je obstoj Lenta v javnem interesu. Koliko bo toneča vlada Alenke Bratušek še imela volje urgentno ukvarjati se s štajersko fešto z vonjem po žaru in kulturi ter navsezadnje koliko ima na voljo sredstev zanjo, se bo razkrilo kmalu.
Narodnemu domu je doslej uspelo, da se vztrajno usihanje proračuna ni poznalo pri kakovosti programa in številu presežnih dogodkov. Je tudi res, da pod nekim zneskom obstoječi koncept ni več vzdržen. A ravno tukaj tiči odgovor, ki ga nočejo slišati. Koncept festivala, ki ostaja nespremenjen že skoraj dve desetletji, ni več v koraku s časom.
Ni treba biti doktor ekonomije za spoznanje, da je dogodek, ki iz leta v leto postaja manj privlačen za sponzorje in posledično postaja vse bolj odvisen od davkoplačevalske malhe, potreben temeljite prenove. Multiplikativni učinki vloženega davkoplačevalskega denarja, na katere se sklicuje Rukavina, bi bili bržkone še višji, če bi festival programsko razredčili in ga tako razpotegnili vsaj na en mesec, če ne že skozi vse poletje. Pocenila bi ga tudi opustitev nekaterih tradicionalnih »začasnih« lokacij. Trditev Rukavine, da nima smisla delati Lenta brez montažnega odra na Dravi, je podcenjujoč do tistih, ki spremljajo kulturni utrip v mestu.
Kamen v žepu, ki festival počasi, a vztrajno vleče k dravskemu dnu, je tudi neustrezno prepletanje komercialnosti in vrhunske kulture ter zamegljena razčlenjenost programov, kar javnemu zavodu onemogoča ambicioznejše kandidiranje na državnih in evropskih razpisih. Vsega tega se v organizacijski ekipi gotovo zavedajo. Ampak očitno jim manjka volje, znanja in poguma, da bi si za Lent izmislili novo paradigmo. Lažje je iz leta v leto po principu kopiraj in prilepi javkati in izsiljevati. Še posebno če so državne in lokalne volitve na sporedu že to jesen.
