Kljub temu je novica, da je vrhovno sodišče razveljavilo Kanglerjevo pravnomočno obsodbo v zadevi Ježovita zaradi »absolutno bistvene kršitve« zakona o kazenskem postopku, vsaj po enem kriteriju dobra. Vsak državljan, od tajkunov do Branka Mačka, ima pravico do poštenega sojenja. Pravo vprašanje tako ni, zakaj je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, ampak kako se je lahko ta sodba kljub dokazom, ki se jih ne bi smelo upoštevati (prisluhi), sploh prebila skozi višje sodišče.
Tu seveda pridemo do težave. Institucije pravne države od nas zahtevajo spoštovanje. O sodbah se ne razpravlja, nas radi poučijo pravniki. Toda dejstvo je, da so na višjih instancah v mesecu dni padle kar tri odmevnejše – ob Kanglerju še zadevi Stavbenik in Ladjica, v katerih sta bila obsojena nekdanji šef Primorja Dušan Črnigoj in župan Trebnjega Alojz Kastelic. To odpira vprašanja, ki jih ne želi slišati nihče. Je res mogoče, da so sodišča na prvi stopnji vsaj v določeni meri podlegla pritisku ulice, ki zahteva glave? So represivni in sodni organi tudi zaradi tega pritiska bolj nagnjeni k iskanju bližnjic?
Še preden se oglasita Igor Bavčar in Boško Šrot: še zdaleč ne zagovarjam teze, da so nekdanji gospodarji Slovenije danes žrtve državnega aparata, ki da se je spravil nadnje iz maščevanja. V resnici s(m)o prave žrtve državljani te nesrečne republike. Tista tiha večina poražencev tranzicije, ki je gledala, kako pidovski baroni razkosavajo podjetja, kako jih menedžerji prevzemajo brez lastnega denarja in kako si politične elite delijo plen. Ko smo se spraševali, kako je mogoče, da zakonodaja dovoljuje to početje, smo slutili, da je sistem nastavljen tako, da se »uglednim državljanom« – če odštejemo kakšnega državnega sekretarja ali organizatorja piramidnih shem – ne more zgoditi nič. Regulatorji so bili prevečkrat anemični, policija in tožilstvo kadrovsko podhranjena, sodišča pa polžje počasna.
A kriza je tudi tu naredila svoje: ob izbruhu recesije, rušenju kreditnih imperijev in stečajih je javnost začela zahtevati glave. Zahtevali smo odgovornost in jo tudi dobili. Čez noč v državi ni bilo več nedotakljivih: od nekdanjih predsednikov vlad do županov, od tajkunov do stečajnih upraviteljev, od odvetnikov do bankirjev. Vsi so prišli na vrsto. Toda morda je šlo vse skupaj že v drugo skrajnost. Dan in noč govorimo o korupciji, zahtevamo nove in nove glave, sanjamo o 50 milijardah evrov, ki da so nekje na tajkunskih računih, le najti jih je treba. Ustvarili smo atmosfero linča, v kateri jezo, ko pade sodba proti Kanglerju, obrnemo proti pravni državi, ki smo ji prej navdušeno ploskali.
Pri tem ne gre za čiščenje ali katarzo družbe. Ravno nasprotno, zrak v njej si zastrupljamo z novimi sloji travm in zarot, ki da nam kratijo pravico do končnega obračuna z grobarji države. S tem ravnamo enako kot nedavno padli mariborski župan. V boju za pravico smo postali enaki njim – tistim, proti katerim smo se nekoč borili. Postali smo Franc Kangler.
