Namera aktualnega vodstva ministrstva je čisto verjetno benigna – zagotoviti si želijo možnost, da nad razpisom dvignejo roke, kadar povodenj rebalansov odnese sredstva. A Grilčeva ekipa bi morala predvideti, da bo kako bolj ideološko navdihnjeno vodstvo ministrstva v prihodnosti tako določbo izkoristilo, da se znebi kulturnih vsebin, ki mu ne odgovarjajo. V podobno kategorijo sodi poskus uzakonitve možnosti spreminjanja pogodb z izvajalci kulturnih programov in projektov po njihovem podpisu. Za producente ni to nič kaj obetavna novica, saj bi se zlahka znašli v položaju, ko bi ostali brez zadostnih sredstev za že izvedene aktivnosti. Ministrstvo ima spet podoben motiv – čim bolje želijo biti opremljeni v nepredvidljivih javnofinančnih razmerah. A samo vprašanje časa je, kdaj bodo nespametne poteze aktualne kulturne politike zlorabili njeni nasledniki kot krinko za politikantsko šarjenje po kulturnih vsebinah.
Neki drug predlog v noveli ZUJIK pa je zrel za satiro. Ministrstvo skuša na enoletnih razpisih ukiniti možnost dopolnjevanja vlog z utemeljitvijo, da na tak način skrajšajo postopek izvedbe javnih razpisov. Nikakor ni razveseljivo, kadar je prva misel, ki se ob tovrstnem »problemu« porodi odločevalcem, ta, da skrčijo nabor pravic prijaviteljem, ne pa optimizacija lastnega dela. Ministrstvo ima na voljo mnogo bolj elegantne rešitve: razpise lahko objavi dovolj zgodaj, k učinkovitejšemu delu pozove strokovne komisije ali pa sploh poenostavi svoje administrativne postopke, ki so zanesljivo pokora tudi prijaviteljem. Lahko bi razmišljali celo o čem tako revolucionarnem, kot je elektronski obrazec. Pametna tehnološka platforma bi ministrstvu nasploh prihranila dobršen del stroškov administracije, tako pri razpisih kot vodenju razvida samozaposlenih.
Najbolj nevralgična točka novele ZUJIK pa je gotovo nalaganje obveznosti priprave strategij vse več deležnikom: občinam, javnim zavodom, agencijam, skladu. Vprašanje je, koliko je strateškemu načrtovanju sploh naklonjeno finančno nestabilno okolje oziroma obdobje. Predvsem pa ZUJIK ne reče ne bev ne mev o nadzoru in evalvaciji izvajanja strategij. Povsem vnemar pušča dejstvo, da strateško načrtovanje terja strateško razmišljujoča in delujoča vodstva, ki v javnih institucijah še malo niso samoumevna. V najboljšem primeru se slovenski kulturi obeta povečanje obsega dela v programu Office in pisarniških nadur pa kak zlomljen noht več kot posledica ihte nad tipkami. Veliko pisanja strategij, strategije pa v resnici nobene.
