Zveni spodbudno, za Grčijo in evro. Toda prvi ekonomist ameriške banke Citi Willem Buiter je dan pred grško dražbo dejal, da so »trgi robustni, vendar vlagatelji še vedno vohajo lepilo, ki jim ga je nastavil Mario Draghi (guverner Evropske centralne banke) s svojo izjavo, da bo ECB storila vse za rešitev evra«. Prevedeno to pomeni, da vlagatelji – in na grške obveznice so močno navalili predvsem skladi hedge – ne vedo, kaj bi sicer z velikanskimi količinami denarja. Dobesedno, kajti dobrih naložbenih možnosti je manj kot prihrankov, novega denarja in kapitala, ki se umika od drugod (denimo iz Rusije, od koder je samo letos pobegnilo okrog 50 milijard dolarjev).
Tako to, kar je zdaj videti kot farsa in je bilo spomladi leta 2010 tragedija, ni omamljenost z vonjem lepila oziroma denarja, pač pa racionalna odločitev. Seveda s stališča vlagateljev. Čeprav je zadolženost Grčije daleč nad mejo, ki bi jo država ob shiranem gospodarstvu lahko servisirala, tik pred izdajo pa se je začela še splošna stavka, obveznice pač obljubljajo zaslužek. Zato obresti na zadolžnice evrskih držav že nekaj časa padajo – na španske ali italijanske petletne obveznice so že pod dvema odstotkoma – in zato se je tudi Slovenija nedavno razmeroma ugodno dodatno zadolžila.
Z ukrepi vlade Alenke Bratušek in politično (ne)stabilnostjo v Sloveniji je obrestna mera zadnje mesece povezana toliko kot pričakovani donosi na grške, španske ali italijanske z ukrepi tamkajšnjih vlad. Niti prav izrazite korelacije ni med njimi, kaj šele vzročno-posledične povezave. Če že Bratuškova in njena ekipa tega nočejo ali ne morejo priznati, pa vsaj vladnemu Umarju ne bi bilo treba v Pomladanski napovedi zapisati sofizma o »izboljšani percepciji Slovenije na mednarodnih finančnih trgih po izvedbi obremenitvenih testov in dokapitalizaciji bank«.
Pa trenutna razmeroma nizka cena zadolževanja ni edino lepilo, ki ga v čezmernih odmerkih vohajo premierka in njeni ministri. Tudi ob pločevinki s popravljenimi napovedmi, bolje rečeno s pričakovanji gospodarske rasti, si drgnejo nosove. Težava je v tem, da je usoda teh obetov odvisna skoraj izključno od (rasti) izvoza oziroma tujega povpraševanja, ki pa je šibko in hudo nepredvidljivo hkrati. Zdajšnje zatišje na evrskem območju je namreč v marsičem privid, saj na eni strani še ni rezultatov obremenitvenih testov evropskih bank, na drugi strani pa je očitno, da ECB nima sredstva proti prenizki inflaciji ali pa skupaj z vladami in evropsko komisijo podcenjuje nevarnost deflacije.
In če bo imela vlada več sreče kot pameti? Kajpak so boljša tri leta pičle rasti kot tri leta nazadovanja na obroke, vendar niti napovedana gospodarska rast sama po sebi ne bo prinesla novih delovnih mest (z višjo dodano vrednostjo) ter zmanjšala dolžniških bremen države in podjetij. Prej nasprotno. Zato četrtkov računovodski hokuspokus vlade ni bil zadnji, zato se tudi po obrtniško boljši uvedbi nepremičninskega davka ne bomo izognili višjemu DDV in zato se bomo – najmanj toliko časa, kot se bo lahko Grčija – še naprej zadolževali.
