Petkova obsodba Braneta Goršeta na prvi stopnji ne pomeni le priznanja pravne države, da je bilo v desetletju stečaja Sicure, ene največjih HKS, ki je propadla zaradi odliva denarja v družbe, povezane z lastnikom Andrejem Severjem, sicer ustanoviteljem zloglasnega Optimizma, marsikaj narobe. Gre za simbolno prelomnico. Ta bi morala voditi v začetek obračuna z »okoljem«, ki je ustvarilo in ves čas tudi »hranilo« Braneta Goršeta.
Edina resnica namreč je, da je bil Gorše, širši javnosti malo znan upravitelj z velikim vplivom v tako imenovanem stečajnem podzemlju, le simptom in še zdaleč ne bolezen sama. Hojo po robu ali celo onkraj njega so mu ves čas dovoljevali drugi. Stečajna sodnica, ki mu je potrjevala sklepe, četudi jih je višje sodišče serijsko razveljavljalo. Kolegi upravitelji, ki so mu vedno stali ob strani, Gorše pa je nekatere od njih najemal za dobro plačane izvajalce storitev v stečajih. Banka Slovenije, ki mu je v stečajih HKS vedno znova krila hrbet – morda v zameno za utišanje sumov, da je sama zatajila pri njihovem nadzoru. Država, ki so ji stečajno in insolvenčno zakonodajo pisali »dvorni« svetovalci in upraviteljski lobiji. Morebiti velja k njim prišteti še nekatere kriminaliste, ki za razliko od tožilstva v Goršetovem preprodajanju terjatev sprva niso videli znakov kaznivih dejanj.
Vsi našteti so – še zdaleč ne le v primeru Gorše – ustvarili hermetično zaprt sistem, v katerem vsak »pokriva« vsakogar. Upravitelj se sklicuje na sodnika, s katerim včasih tudi zasebno prijateljuje. Ta na zakonodajo, ki jo je pisala država. Njeni uradniki prošnje za upraviteljevo razrešitev ali odvzem dovoljenja avtomatično posredujejo zbornici upraviteljev, ki ugotovi, da podlage za ukrepe ni. V »hobotnici«, ki se je počasi, a vztrajno več let zažirala v tkivo stečajne prakse pri nas, so zadovoljni vsi. Od upraviteljev, ki so stečajne mase spremenili v fevde za dodeljevanje poslov, do sodišč, ki imajo ob obilici dela in pritiskih z vrhov politike mir vsaj pred morebitnimi nadležnimi upniki. Od države, ki ima občutek, da insolvenčno zakonodajo z vsakokratnimi spremembami izboljšuje, do ministrov za pravosodje, ki lahko občasne »ekscese« izkoristijo za nabiranje političnih točk, pri čemer se njihovi ukrepi po navadi ustavijo na prvi oviri.
Posledice se ne merijo zgolj v stotinah milijonov evrov, ki so jih država ali z njo povezane pravne osebe pustile v stečajih, v katerih je poplačilo terjatev tudi zaradi spornih praks nižje od optimalnega. Dejanska škoda stečajnih hobotnic je precej večja. Ker širijo občutek, da so v njih povezani vsi, močno zmanjšujejo zaupanje v (pravno) državo, sodišča in druge institucije.
Rešitev torej ni zgolj v novih spremembah insolvenčne zakonodaje, ki bi dale večjo moč upnikom, ampak v težavi, ki jo ima na širši ravni pravzaprav celotna država. V vzpostavitvi sistema, ki bo od vpletenih posameznikov zahteval prevzemanje odgovornosti. Tudi za napake. Do takrat bo obsodba Braneta Goršeta le majhen korak (do pravice) za upnike HKS Sicura, ne pa tudi velik za družbo.
