Robert Golob bi se moral zahvaliti Janezu Janši. Bivši premier, ki že dvajset let trobi o vitki državi, je aktualnega lani poskušal poučiti, da je lažje upravljati manj resorjev kot več, kriza gor ali dol. Premier mu je odvrnil, da gre za »preživele prakse vodenja«, manj kot leto dni zatem pa napoveduje »radikalno zmanjšanje resorjev«. Ugotovil je, da je imel Janez Janša prav. S svojim osovraženim predhodnikom ima več skupnega, kot bi si oba upala priznati.
Skupno jima je tudi brezkompromisno obračunavanje, ne le s političnimi nasprotniki v strukturah, katerih vrata bi morala biti trdno zapečatena pred vsakršnim političnim vplivom, temveč tudi z domnevnimi grožnjami v lastnih vrstah. O prvem je v minulem tednu zgovorno pričala pripoved Tatjane Bobnar, o drugem pa primera Mojce Šetinc Pašek in Roberta Pavšiča. Tisti, ki svobodno razmišljajo in si upajo to celo javno povedati, so izobčeni iz Svobode brez možnosti zagovora. Termin glasovalni stroj smo mediji v minulih letih uporabljali za opis povsem predvidljivega načina delovanja poslancev danes največje opozicijske stranke, v zadnjem letu pa so ga prevzeli v največji vladni stranki. Nekdanjemu in aktualnemu premierju so pravzaprav skupni celostno dojemanje vladanja, razumevanje pravne države, prepričanje, da državljani pred zakonom nismo enaki, ampak naš status v družbi determinira politična pripadnost. Aktualni premier je to razkril, ko je na javni televiziji govoril o čiščenju janšistov – ne janšizma! – česar ni mogoče razumeti drugače kot (nezakonito in neustavno) eliminacijo ljudi na podlagi njihovih političnih preferenc. Robert Golob pravi, da ima za to mandat volilcev, pozablja pa, da ga to ne more odvezati dolžnosti podrediti se zakonom demokratične države. S tem je imel težave tudi Janša.
Janšizem je v SSKJ opredeljen je kot »politična usmeritev«, ki jo je definiral Janez Janša. Definiral, si je pa ne lasti. Za to politično gibanje so poleg opisanih lastnosti značilni še čaščenje voditelja, zatekanje v teorije zarote ob razkritju vsakršnih razpok v sistemu in ustvarjanje diverzij, ki naj bi pozornost javnosti preusmerile stran od resničnih težav. Ni odveč opomniti, da je Robert Golob pred volitvami dobil mandat volilcev predvsem na podlagi obljub o reformah. Poldrugo leto pozneje smo pred drugo vladno rekonstrukcijo, zdravstvena reforma denimo pa že lep čas ni več del besednjaka vladnih predstavnikov.
Za vladavine Janeza Janše je bilo značilno tudi to, da je koalicijske partnerje »rezal kot salamo«, pri čemer so slednji le požirali slino in se mu podrejali. Golob nima te sreče. Od svobodnjakov politike bolj vešči levičarji in socialdemokrati so naposled sneli rokavice: premierju so povedali, da z neusklajenimi idejami o rekonstrukciji predvsem krepi vtis, da se vlada v času krize ukvarja le sama s sabo, in mu zabrusili, da svojih resorjev ne dajo. Upravičeno se čutijo ogrožene, vsaka rekonstrukcija bi bila v prvi vrsti uperjena proti njihovim ministrom (in nezaželenim svobodnjakom).
Dogajanje zadnjega tedna razgalja kaos v največji vladni stranki in koaliciji, ki sta ga poleg premierja ustvarila še oba ključna snovalca vladne politike, Vesna Vuković in bivši, hja, janšist par excellence Damir Črnčec. Politične obrti bolj priučena nekdanja premierja med ministri medtem modro molčita. Bržkone čakata, da Golob z netaktičnimi potezami docela izgubi verodostojnost, da se javno mnenje obrne proti njemu, saj bi tako lahko sama dobila priložnost, ki jima je volilci na volitvah niso namenili. Eden od omenjenih snovalcev politike, ki ji v tem času pravimo Svoboda (v preteklosti pa njenega zgolj deklarativnega antipola), je med drugim vešč tudi tega, kako premierja pripraviti do odstopa.
