Kajti sicer mali Divji zahod, ki vlada na področju urejanja voda pri nas, ne bi bil mogoč. Čeprav v primerjavi z Evropo slovenske vode res niso najbolj problematične, to še zdaleč ne pomeni, da so čiste. Odpadne vode prebivalstva skupaj z industrijskimi odpadnimi vodami so največji vir onesnaževanja slovenske podtalnice, rek, jezer in navsezadnje tudi morja. Z gradnjo čistilnih naprav se stanje iz leta v leto sicer izboljšuje, toda v vodotoke še vedno odtečejo neočiščene odplake okoli 860.000 prebivalcev države. Poleg njih in industrije slovenske vode onesnažuje še kmetijstvo z uporabo fitofarmacevtskih sredstev, ki zaradi pomanjkanja sodobnih namakalnih sistemov le še dodatno kvarijo kakovost podtalnice.
Tudi iz čistilnih naprav ne odteka samo očiščena voda, saj že v osnovi v njej vedno ostane še nekaj onesnaževal. Toda mnoge čistilne naprave pri nas delujejo slabše, kot bi lahko, ker so prevelike ali premajhne, torej slabo načrtovane. Nekatere uporabljajo neprimerno tehnologijo, druge vodijo upravitelji, ki niti faz čiščenja, ki se izvajajo na napravah, ne znajo našteti. Čeprav so samo trenutne naložbe v kanalizacijske sisteme in komunalne čistilne naprave vredne več kot 400 milijonov evrov, za vse obdobje 2005–2017 pa vrednost projektov celo presega dve milijardi evrov (torej je mnogo večja kot naložba v sporni šesti blok šoštanjske termoelektrarne), zelo malo vemo o tem, kako (ne)racionalno se na področju ravnanja z vodo porablja davkoplačevalski denar.
Tega v državi pravzaprav ne ve nihče, saj sistemskega nadzora nad finančnim poslovanjem komunalnih podjetij še vedno ni. Nihče sistemsko ne preverja, ali slovenska gospodinjstva plačujejo prenizko ali previsoko ceno za pitno vodo in ravnanje z odpadnimi vodami, mnoga gospodinjstva pa ne vedo, kaj za to ceno sploh dobijo. Če omenimo samo najbolj nazoren primer, 150.000 prebivalcev države se z vodo še vedno oskrbuje iz vodovodov, ki niso pod nobenim nadzorom.
Sloveniji v primerjavi z Evropo ne manjka vode, toda naše vodne zaloge se zmanjšujejo ne le zaradi sprememb padavinskih režimov, temveč tudi zaradi zelo slabega upravljanja vodnega prostora. Vizije, kaj naj bi počeli z našimi vodami in kako bi to počeli, slovenska politika že dolgo nima. Odsotnost vsakršne strategije se odraža v pomanjkljivem načrtovanju, vodenju in nadzoru projektov na terenu, rezultat tega ob finančno močno podhranjenem področju upravljanja z vodami in razdrobljeni stroki pa je tudi vsakokratna večstomilijonska škoda zaradi suš in poplav.
Prav ta skupaj z vse bolj grozečimi bruseljskimi kaznimi (področje kanalizacijskih sistemov in čistilnih naprav moramo urediti do leta 2015 oziroma najpozneje do leta 2017) naj bi zdaj vendarle spodbudila politiko, da naredi nekaj reda na tem področju. Ob preteklih izkušnjah bi ji bilo dobro zelo natančno gledati pod prste.