Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je ob objavi akta o razpisu predsedniških in lokalnih volitev ter volitev v državni svet namenila nekaj minut tudi predstavitvi argumentov, zakaj predsedniških in lokalnih volitev ni mogoče izpeljati na isti dan. Ker so mandati lokalnih funkcionarjev in predsednika republike različno dolgi, se seveda datumi volitev običajno ne prekrivajo, razen ko se to zgodi. Predsedniške in lokalne volitve namreč potekajo v istem letu na dve desetletji. Letos imamo tak primer, tako je bilo tudi leta 2002.
Tistega leta je aktualni predsednik republike Borut Pahor, ko je opravljal funkcijo predsednika državnega zbora, predsedniške in lokalne volitve razpisal za 10. november, ponekod pa so dvojnim volitvam dodali še lokalne referendume. Če so pred dvajsetimi leti volilci zmogli opraviti z najmanj tremi volilnimi glasovnicami na isti volilni dan, letos tega očitno nismo več zmožni. Oziroma smo po dveh desetletjih priča svojevrstni degresiji, čeprav so takrat, če natančno sledimo poročilu upokojenega novinarja Dnevnika Jožeta Poglajna (Hkrati spet leta 2022), pričakovali, da bomo letos o predsedniku, županih in občinskih svetnikih znova odločali na isti dan. Na tem mestu ne bomo razpravljali, kaj je bolje ali slabše, obstajajo številni argumenti za eno in drugo možnost, a dejstvo je, da smo predsedniške in lokalne volitve že izpeljali na isti dan, in dobro bi bilo, če bi temu sledili tudi v prihodnje, nemara čez dve desetletji, če že letos odgovorni niso zmogli energije in odločnosti. In še kratek skok v preteklost za potrditev stališča, da je bilo nekoč mogoče izpeljati več volitev na isti dan – prve volitve v državni zbor leta 1992 so potekale 6. decembra in tega dne smo volili tudi prvega predsednika republike v samostojni Sloveniji.
Namesto da bi politika skušala delovati racionalno, bo – tako se zdi – letošnja jesen prava mala šola demokracije oziroma glasovanja. Naprej se bomo 23. oktobra odpravili na predsedniške volitve, kjer pa bosta verjetno potrebna dva kroga. Drugega bodo razpisali v dveh ali treh tednih, kar pomeni, da bomo nekje 13. novembra izvolili predsednika republike. Čez teden dni se bomo znova odpravili na volišča, ker moramo po zakonu o lokalnih volitvah izbor županov in občinskih svetnikov izpeljati tretjo nedeljo v novembru. V številnih občinah odločitev o županu ne bo padla v prvem krogu, ampak bo potreben še drugi, to je že decembra. Če k volilni dinamiki dodamo še politično dimenzijo referendumske mrzlice, ki razsaja v užaljeni opozicijski stranki SDS, ki napoveduje serijsko razpisovanje naknadnih zakonodajnih referendumov, bo treba v natrpanem urniku volitev najti proste nedelje še za nekaj referendumov. Če ni mogoče izpeljati različnih volitev na isti dan, zakaj bi referendumsko odločanje izpeljali na isti dan, se bodo spraševali nekateri, pa še bolj oportuno bi bilo za tiste, ki računajo na nizko udeležbo, ker v tem primeru ne bi dosegli kvoruma oziroma prvega pogoja, da bi referendum uspel.
Demokratične in svobodne volitve so v samem jedru demokracije, preko njih ljudstvo prenaša suverenost na izvoljene predstavnike, da v njihovem imenu izvršujejo oblast. Zato je pristop, ko tega ne sme nič ovirati, pravilen. Pa vendar se je pri organizaciji volitev treba obnašati tudi racionalno. Tako kot inflacija v ekonomiji razvrednoti vrednost blaga, lahko prepogosto siljenje na volišča povzroči odpor do volitev, se pravi tudi demokracije. Predsednica državnega zbora žal letos ni našla poguma ne argumentov za racionalizacijo pri organizaciji volitev, tako kot pred dvema desetletjema. Zato svetujemo volilkam in volilcem, naj si nedelje v jeseni rezervirajo za volitve in stoično opravijo svojo državljansko dolžnost ter izkoristijo privilegij, ki jim ga omogoča demokratična Slovenija.
