Ljudi, ki so jih slovenske oblasti 26. februarja 1992 izbrisale iz registra stalnega prebivalstva, je bilo 25.671. Vsak med njimi je imel svojo zgodbo. Nekateri primeri so bolj, drugi manj očitna kršitev človekovih pravic. Čas vojne je bil za ljudi iz drugih jugoslovanskih republik – ki so čez noč postali tujci – poln negotovosti. Splošna družbena klima, zlasti pa politično vzdušje, jim v Sloveniji nista bila naklonjena. Poslanka Metka Mencin je jeseni 1991, ko so zakonodajna pisanja že nakazovala, kaj se pripravlja, predlagala dopolnila, ki bi položaj ljudi iz nekdanjih jugoslovanskih republik zavarovala. Njen predlog ni bil sprejet. Več let pozneje se je izkazalo, da je bil izbris 26. februarja 1992 izveden tako, da zanj nihče – razen tistih, ki so ga izvajali – ni vedel. Izkazalo se je tudi, da si razen ljudi na političnih in administrativnih vrhovih niti tisti, ki so izbris izvajali, niso mogli docela predstavljati, v kakšne razsežnosti bo ta posegel. Uradniki, ki so pri okencih odvzemali osebne dokumente in jih rezali s škarjami, so ukrepali proti posameznikom. Za pravi pogled na katastrofo bi morali gledati z letalske višine. Katastrofa ni zajela samo izbrisanih, ampak je z leti zastrupila družbo.
Pogled iz letala po več kot dveh desetletjih ponujajo ankete javnega mnenja. Temeljito izpraševanje je denimo leta 2013 izvedla vlada Alenke Bratušek, ki je v skladu s sodbo evropskega sodišča za človekove pravice pripravljala popravo krivic. Ljudi so spraševali, kakšen je njihov odnos do izbrisa. Izkazalo se je, da je politično manipuliranje z izbrisanimi pri več kot polovici otopilo temeljni občutek za pravičnost. Po dveh odločitvah ustavnega in odločitvi strasbourškega sodišča je bilo namreč štiriinštirideset odstotkov vprašanih še vedno prepričanih, da se izbrisanim sploh ni zgodila krivica. Še dodatnih sedemnajst odstotkov jih je na vprašanje, ali se jim je zgodila krivica, odgovorilo z »ne vem«. Rezultat je bila ponujena odškodnina petdeset evrov za mesec izbrisa. To je štirikrat manj od odškodnine, določene v Strasbourgu.
O višini odškodnine in tem, kdo je do nje sploh upravičen, bodo sodniki v Strasbourgu ponovno presojali. Tam čaka okrog šeststo novih primerov, ki v Sloveniji po triindvajsetih letih ne morejo doseči pravice. Slovenska oblast se je doslej zanašala na eno samo taktiko: da se bodo ob vedno novih ovirah izbrisani utrudili in se nehali boriti. Zgodilo pa se je ravno nasprotno – še nikoli doslej se ni bilo toliko izbrisanih pripravljenih postaviti zase. In vznikajo vedno novi. Zdaj bi morali slovenski oblastniki obrniti retoriko in ugotoviti, kar sicer že dolgo pravi zastopnik izbrisanih Matevž Krivic – da to je pa »res absurdno«!