Med tistimi strankami, listami oziroma političnimi skupinami, ki bolj ali manj utemeljeno upajo, da se bodo smele v nedeljo, 13., veseliti, ni bistveno drugače. Dve stranki sta listi z imenom predsednika/-ce kot vsebinskim označevalcem, naklonjenost volilcev pa si iščeta predvsem s populističnimi triki, kakršna sta ustavitev privatizacije in (lokalno) znani upokojeni športniki kot kandidati. Druge skupine so kot politične stranke neartikulirani ali medtem že propadli poganjki različnih vej državljanskega protesta.
Je, kar je in kakor je lahko.
Četudi bi bile volitve jeseni, bi še vedno prehitele tako stranke kot volilce – in medije. Toda tem gre to, da glavnega toka kampanje ne določajo niti javni dolg, niti bruseljska priporočila, niti pokojninski sistem, niti zdravstvo ali sociala, skratka nič, kar bi zahtevalo določeno količino miselnega, analitičnega, kritičnega ipd. napora, v bistvu na roko. Ker je kampanja opredeljena z dvema odrešenikoma v središču pozornosti in na vrhu anket, z raznovrstnimi spremljevalnimi svetopisemskimi liki, spletkami, katarzami, čudeži in drugimi nadnaravnimi pojavi, pač toliko bolj zlahka in veselo strežejo obojim. Na eni strani strankam (in njihovim manipulatorjem političnega diskurza), ki morajo prekrivati vsebinsko praznino in protislovja, v katera so se po letih izjav, dejanj in nehanj zapletle, na drugi strani volilcem, ki ne berejo programov strank, še toliko manj v teh dopustniških dneh, hkrati pa prostodušno izjavljajo, da so oziroma bodo ti odločilni pri njihovi izbiri.
In ker je kampanja groteskna, je toliko lepše razvidno, kako zelo s(m)o vsi v trikotniku politika-volilci-mediji res vredni drug drugega. Kandidat, ki nima niti metraže (kaj kilometrine) v politiki, bolj ali manj že velja za mandatarja, ne da bi ga kdor koli vsaj vprašal, kdo pa bodo njegovi ministri in ali se zaveda strahotne odgovornosti, ki ga čaka, če se bo v nedeljo, 13., izkazalo, da so bile ankete realne. In nič bolj ne njega samega ne (večine) nas ne zanima strahotna odgovornost kandidata, ki je pripravljen demontirati najmanj pol institucij demokracije in po potrebi v najslabšem primeru zanj voditi vlado iz zapora z upraviteljem na daljavo.
Bo, kar bo in kakor bo lahko. Po volilnem dnevu sredi pasjih dni in ob tako groteskni predvolilni kampanji drugače ne bo moglo biti.
