Obisk dveh višegrajskih premierjev in njunega pridruženega člana brez uradne članske izkaznice Janeza Janše v Kijevu je velika solo akcija vodilnih državnikov tistega dela Evropske unije, ki je v minulih tednih terjal še odločnejšo vpetost sedemindvajseterice v vojno v Ukrajini. Poljska je ponujala svoje mige ukrajinskim letalskim silam, v zameno pa je hotela ameriško zračno zaščito, pa je bila od Američanov grobo zavrnjena zaradi bojazni, da bi to lahko pomenilo začetek spopada med Natom in Rusijo. Iz podobnih razlogov so bili zavrnjeni tudi vsi predlogi o vzpostavitvi območja prepovedi letanja po vzoru Iraka iz devetdesetih let, ki jih je z drugimi somišljeniki iz vzhodne Evrope zagovarjal Janez Janša.
Na pogorišču so se znašle tudi vse želje Vzhodnoevropejcev, vključno z Janševo, da bi Evropska unija Ukrajini takoj odobrila status kandidatke za članstvo v integraciji. Pobuda za aktivnejši nastop EU in Nata v Ukrajini je v zadnjih tednih vedno prihajala z vzhoda. Za trenutek se je zdelo, kot da je težišče določanja tempa vključenosti EU in Nata v ukrajinsko vojno na območju med Vilno, Varšavo in Ljubljano. Toda težišče odločanja v severnoatlantskem vojaškem zavezništvu in evropski integraciji se zaradi brzdanj iz Washingtona, Berlina, Pariza, delno pa tudi iz Bruslja, ni premaknilo na vzhod. To je tudi povsem nemogoče, saj baltske države in neenotna višegrajska četverica, kaj šele predvolilno navdihnjena slovenska oblast, ki s svojim glavnim obramboslovcem podoživlja mladost iz osamosvojitvene vojne, ne premorejo politične teže, da bi karkoli premaknile v vojni v Ukrajini. Kljub temu vse to Janši in njegovi stranki, ki se pred volitvami propagira z gesloma stabilnost in varnost, lahko prinese notranjepolitično ugodno dividendo vsaj pri tistem delu elektorata, ki verjame, da naš premier, ki je politično bliže evropski proruski skrajni desnici kot razsvetljeni krščanskodemokratski sredini, poleg skal na Triglavu lahko premakne tudi konflikt v Zakarpatju.
Po vseh spodletelih poskusih, da se izkažejo kot politiki, ki so najbolj solidarni z Ukrajino, oziroma večji Evropejci, kot dejansko so – ne smemo pozabiti na razgradnjo vladavine prava vsaj dveh odpravnikov posredniške trojice v svojih domovinah – je na koncu ostala zgolj še »pot neustrašnih« v osje gnezdo dogajanja. Tja so šli na lastno pest, čeprav so zatrjevali, da nosijo evropsko sporočilo podpore. Toda zadrega v Evropi je bila včeraj očitna, saj se je sporočalo, da premierji ne prihajajo na podlagi evropskega mandata. Njihova samostojna pot izražanja podpore Ukrajincem je tako lahko kočljiva tudi v smislu nadaljnjega krhanja enotnosti EU, ki je niti zdaj ni pri vseh vprašanjih glede Ukrajine in Rusije: nemogoča je pri odločitvi za takojšnje trganje energetskih vezi z Rusijo, pri odločitvi, da se Ukrajini takoj podeli status kandidatke za članstvo, prav tako izmuzljiva je pri odločitvi za krepitev evropskega oboroževanja Ukrajine.
Zaradi poti »solidarnosti z ukrajinskim narodom« nas je bilo včeraj lahko pošteno strah. Najprej za tri (lahkomiselne) premierje, ki so svojo glavo nosili na žrtvenem pladnju in bili pripravljeni umreti za osebni stisk roke z Volodimirjem Zelenskim. In potem še za EU in Nato, ki bi lahko bila ob morebitni smrti ali napadu na premierje še bolj posrkana v konflikt. Da je bil Zelenski vesel njihovega obiska, čeprav se seveda ne more niti najmanj nadejati, da bo zaradi tega ruska agresija na njegovo državo kaj prej končana, je povsem človeško in razumljivo. Bili so prvi evropski premierji, ki so se po začetku vojne oglasili v skorajda povsem oblegani prestolnici. Tudi v Ljubljani, Zagrebu ali Sarajevu bi bili ob začetku vojne veseli mednarodnega obiska podpore. Toda zagotovo bi Zelenski v Kijevu raje videl koga z večjo politično težo, denimo francoskega predsednika Macrona ali nemškega kanclerja Scholza. Vendar teh v Kijevu pač ne more pričakovati, saj takšni obiski ne bi pripomogli k iskanju rešitve za zaustavitev spopadov. Obisk trojice k temu prav tako ni prispeval.
