Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v svojem šestem mandatu dosegel, da so judovski Izraelci začeli protestirati, ker judovska država ogroža demokratične pravice judovskega prebivalstva. Ulice so polne protestnikov, ki se počutijo ogrožene od lastne države. Palestinci kimajo, češ, saj smo vam rekli. »Če dopuščate sistematične kršitve naših pravic, boste prej ali slej tudi sami ob pravice.« Ta teden je izraelski parlament potrdil zakon, ki omejuje avtonomijo vrhovnega sodišča in ga podreja izvršni oblasti. Izrael je tudi uradno postal še ena neliberalna država Bližnjega vzhoda.
Od leta 1948 je užival neskončno prednost pred sosednjimi arabskimi državami. Brezpogojno podporo Združenih držav Amerike in Evrope je imel, ker je veljal za edino liberalno predstavniško demokracijo na Bližnjem vzhodu. »Res je, da so Izraelci pregnali Palestince, vendar so zgradili demokratično državo, ki je zgled arabskim diktaturam,« je bil alibi.
Res je, da Izrael flagrantno krši človekove pravice, zaseda tuja ozemlja, ignorira resolucije varnostnega sveta, ubija neoborožene pešce na cestah, pleni zemljo, požiga oljčne nasade in polja pomarančevcev, krade pitno vodo na Zahodnem bregu, da v Tel Avivu namaka angleško travo, bombardira civilne cilje v Gazi, ruši Libanon in Sirijo, širi kolonije na zasedenih ozemljih, »vendar je demokracija«. Kot demokracija pa si zasluži vljudno obravnavanje in najvišjo stopnjo razumevanja. Res je, da krši mednarodno zakonodajo na vsakem koraku, vendar jo krši kot demokratična država.
Tu pa tam se je slišal tudi kakšen kritičen glas. »Oprostite, ampak Izrael je demokracija samo za Jude, Palestinci so ali državljani drugega reda v mejah Izraela ali pa pod vojaško okupacijo brez pravic.« Odgovor je bil, da je Izrael morda res demokracija predvsem za svoje judovsko prebivalstvo, do drugih pa rasističen, vendar je obkoljen s sovražnimi arabskimi diktaturami in ima kot demokracija pravico, da brani samega sebe.
Palestinci so vedno trdili, da je izraelska demokracija zgolj tančica, skozi katero ni videti avtoritarnega kolonialnega jedra države in okupacijskega režima, ki temelji na apartheidu. Tudi med Izraelci so bili Judi, ki svoje države niso razumeli kot demokracije. Uri Avneri, najbolj pogumen med njimi, se je javno odrekel »izraelskim ostrostrelcem, ki ubijajo neoborožene protestnike v Gazi«, ustanovil mirovno gibanje Guš Šalom in je desetletja hodil na proteste skupaj s Palestinci. »Izraelske naselbine so minska polja, položena, da preprečijo mir,« je bila njegova ocena kolonizacije Zahodnega brega. Nekajkrat so ga zabodli, med obiskom Jaserja Arafata je tudi sam postal tarča izraelske tajne službe, ki bi tvegala njegovo smrt, če bi ob njem ubila tudi Arafata. Četudi je demokracija samo za Jude, jo je Avneri hotel deliti s Palestinci. Živel je v prepričanju, da je znotraj izraelske demokracije možno najti pot do »pravice in miru«, in je vedno znova vlagal tožbe na vrhovno sodišče. V tem prepričanju je tudi umrl.
Izraelsko vrhovno sodišče je veljalo za steber ločitve sodne oblasti od zakonodajne in izvršne. Samo je odločalo, kaj je zakonito in kaj ne. Temelj demokracije. Če se podredi, Izrael ni več demokracija niti za Jude. Vsakršna vljudnost pri obravnavanju države je odveč.
