Da večina otrok, pa tudi odraslih, zaužije daleč preveč slastnih neumnosti, je seveda resen problem. Po podatkih mednarodne raziskave HBSC 2010 slovenski osnovnošolci zaužijejo vse več sladkarij in sladkih pijač, po raziskavi strokovnjakov ljubljanske pediatrične klinike pa pijače z dodanim sladkorjem zajemajo že več kot 40 odstotkov vnosa vseh pijač pri otrocih. Te pijače so ob mnogih pregrehah na policah trgovin pri stroki še posebno v nemilosti, saj so pravzaprav nekaj najbolj nepotrebnega na svetu. Odžejajo slabše od vode, od njih nismo siti, raven sladkorja v krvi se zelo hitro dvigne, telo pa odvečno energijo shrani kot maščobne zaloge. Če bi počeli le tisto, kar je smotrno, si ne bi nikoli natočili kozarca kole, »kupljenega« ledenega čaja ali fluorescentne oranžade. A kaj, ko ljudi ne vodijo le racionalni vzgibi. Sladko nam je všeč in nas privlači, po njem pa posegamo vse pogosteje – tudi zato, ker nas je z agresivnim oglaševanjem tako naučila industrija. Podobne prijeme uporablja tudi pri tobaku in alkoholu, cilja pa predvsem na otroke in mlade, ki jih želi pridobiti za vedno. Ko ob zakonskem poseganju v nezdrave navade pritegne razdraženi javnosti, jo skrbi le, da bo od potrošnikov dobila manj denarja.
Žal poseganje v dostopnost in ceno pregreh nujno izpade kot način za polnjenje proračuna. Še hujši je občutek vtikanja politike v zasebnost. »Nočemo države varuške,« so Newyorčani s plakati sporočali svojemu županu Bloombergu, ko je želel prepovedati velikanske kozarce s sladkimi pijačami. Njegova namera ni bila uspešna zaradi tožbe proizvajalcev in prodajalcev teh izdelkov. Kako močne so lovke industrije, kaže tudi neuspela ideja v EU, da bi živila označevali z barvami s semaforja. Zanimivo je, da prijemi multinacionalk v širši javnosti ne zbujajo pol toliko odpora kot prizadevanja, da bi ljudje manj segali po nezdravi hrani, cigaretah in alkoholu.
Argumenti so, tudi ob slovenskem uvajanju trošarin na sladke pijače, na strani dušebrižnikov. Zviševanje cene za izdelke s »črne liste« se je doslej pokazalo kot učinkovit ukrep, zlasti pri otrocih in mladih. Še bolj vzgojno bi bilo, da bi v Sloveniji takšne trošarine v prihodnje dosledno namenjali zdravljenju in preventivi, namesto da se izgubljajo v državnem proračunu. Kljub temu pa je tudi pri boju za zdrava telesa nujna doza kritičnosti in zdrave pameti. Medtem ko nekatere ljudi razburi že namig njihovega zdravnika, da bi morali bolj paziti nase, se v revijah s svetlečimi naslovnicami in na spletnih straneh množijo opozorila, da je sladkor beli strup. To oznako je populariziral kalifornijski pediater Robert Lustig, ki je videl posledice nekritičnega sladkanja: debele otroke pa tudi mnogo takšnih s preprečljivo obliko sladkorne bolezni.
Pa si vsaka žlička sladkorja res zasluži odziv, kot bi nam kdo ponujal arzen? Mnogi Lustigovi kolegi menijo, da njegovo izpostavljanje sladkorja kot zla pretirano poenostavlja vzroke za debelost, saj je težava tudi v maščobah, pomanjkanju gibanja... Kot je pred časom ponazorila vodja dietoterapije v UKC Ljubljana Mojca Blatnik, ni nič hudega, če posameznik kdaj poje košček čokolade, ni pa dobro, če vsak dan pospravi celo. Sodobna družba ima problem z mero. Demoniziranje sladkarij in goltanje nezdrave hrane sta kosa iste (ponesrečene) torte.