»Temeljni vzrok za krizo v Sloveniji danes so nerazgrajeni monopoli,« je na sobotnem kongresu slovenskih demokratov ugotavljal Janša. SDS pa označil kot glas normalnosti, edino veliko stranko v državi, ki je suverena in bo državo pripeljala čez »rdeče morje slovenske tranzicije«. Ne Janša ne kdor koli od skoraj tisoč udeležencev na sobotnem kongresu v Celju pa (tudi tokrat) ni zmogel niti ene same kritične besedice o delovanju SDS oziroma njenega predsednika. Nihče ni analiziral napak stranke, ki so pred poldrugim letom pripeljale do njenega volilnega poraza, nihče ni omenjal vsebine obtožnega predloga v zadevi Patria ali ugotovitev protikorupcijske komisije, nihče od navzočih ni Janše povprašal, od kod mu več kot 210.000 evrov, katerih izvora protikorupcijski komisiji ni pojasnil, nihče ni postavil vprašanja odgovornosti nekdanjega premierja za odhod tudi zvestih koalicijskih partnerjev. So pa prikimavali, ko je Janša ugotavljal, da so »informacijska pooblaščenka pa korupcijski urad in nato komisija« zgolj »nadomestki nekdanjih partijskih komisij«, da rdeči monopoli obvladujejo sodstvo in lahko z vodenjem ene same manjše stranke ogrozijo koalicijo in državo.
Janša je v dobrih dvajsetih letih pravzaprav zgolj enkrat zmogel nekaj kritičnih opazk na račun delovanja SDS – po njenem velikem volilnem porazu leta 1992. Pa še takrat ne na lasten račun, saj je bil na čelu stranke Jože Pučnik, in je bilo te Janševe ocene mogoče razumeti predvsem kot utemeljitev, zakaj je na vrhu SDS(S) nujna zamenjava. »Od takrat naprej je SDS vodila odločno, načelno politiko, ki je ponujala prave odgovore,« je stranko pod svojim vodstvom v soboto opisal Janša. A je bil Jože Pučnik to, da volilni poraz zahteva njegov odhod, sposoben sam oceniti. Kljub temu pa je bil – kot se spominjajo nekateri njegovi takratni sodelavci – od naslednika deležen očitkov in ravnanj, zaradi katerih je bil večkrat razočaran. Zato se ob nenehnem Janševem sobotnem izpostavljanju zaslug in pomena Jožeta Pučnika ni mogoče znebiti vtisa, da gre bolj kot za iskreno spoštovanje njegovega dela za poskus prisvajanja njegovega moralnega kapitala.
SDS torej potrebne refleksije, kje je danes in kako naprej, ni bila sposobna narediti. Kot popolno norčevanje pa izpade na kongresu sprejeta majniška deklaracija 2013 (ta naj bi bila nekakšno nadaljevanje zgodovinske majniške deklaracije iz časa osamosvajanja), v kateri SDS, ki jo (še naprej) bremeni nahrbtnik suma korupcijskih dejanj njenega predsednika, politične stranke, gibanja, civilnodružbene organizacije in vse ljudi dobre volje poziva, da strnejo svoje vrste za bolj učinkovito premagovanje krize. In to prav na temelju »spodbujanja spoštovanja etičnih meril v skladu z merili etično najbolj občutljivih evropskih držav«.
