V sredo popoldne je bil v Centru Rog prvi uradni dogodek. V enem izmed prostorov – v bodoči knjižnici – je ljubljanski župan Zoran Janković sedel na nizkem belem fotelju ter odgovarjal na vprašanja meščanov, bodisi tistih, ki so prišli v Rog, bodisi onih, ki so vprašanja pošiljali po spletu. Kar smejalo se mu je, da je meščane gostil v nedotaknjenosti novozgrajene stavbe, ki je le dva dni prej dobila uporabno dovoljenje. Stavba sicer še ni popolnoma končana. Delavci že nekaj dni mrzlično urejajo še zadnje podrobnosti v objektu, ki velja za letošnjo mestno paradno investicijo. V Parku izbrisanih že poganja mlada trava, zidovje je porisano z murali, steklo nove stavbe se blešči v jesenskem soncu, v notranjosti pa še polagajo posebne tlakovce in sestavljajo pohištvo. Skratka: obnovljeni Rog je brez dvoma zelo lepa hiša. Kar za ceno 27 milijonov evrov, kot je ta hip vredna celostna obnova, vsekakor mora biti.
Toda ne glede na bleščavo prenovo nad Rogom še vedno visijo temni oblaki dolgotrajnega sodnega spora z bivšimi skvoterji in še bolj temna senca njihove izselitve januarja 2021. Predvsem bivši uporabniki prostorov v Rogu pozivajo k bojkotu novega Roga, člane sveta zavoda pozivajo k odstopu in celo napovedujejo žive barikade ob uradnem odprtju, češ da Center Rog mestu in družbi povzroča katastrofalno škodo. Ne gre jim zameriti gneva, saj so izgubili prostor, kjer so lahko živeli v svoji ideji avtonomne cone. Take avtonomne prostore mesto brez dvoma potrebuje, saj prinašajo progresivno kreativnost. Izselitev avtonomne cone pa mestu in družbi gotovo ni prinesla katastrofalne škode. V resnici je tako: prej je bil Rog v uporabi le peščice, kdor ni bil »njihov«, skorajda ni stopil na območje bivše kolesarske tovarne. Torej je bil na neki način to uzurpiran prostor. Z obnovo naj bi bil prostor odprt vsem: tja naj bi hodili sosedje na kavo in malico, šolarji na kuharske tečaje, kreativci na svoje delavnice, tuji umetniki bodo spali v rezidenčnih stanovanjih s pogledom na reko. Rog bi na tak način res postal javni prostor. S takim razumevanjem dogajanja gre ljubljanskemu županu Jankoviću in bivšemu mestnemu arhitektu Koželju res čestitati za vizijo spremembe degradiranega prostora v odprto multifunkcijsko zgradbo.
Ampak ... eno je vizija, drugo je realizacija. V tem dualizmu je zgodba Roga podobna zgodbi Cukrarne. Slednja je v arhitekturnem smislu celo še bolj ekstravagantna kot Rog, zato so se ob odprtju Cukrarne toliko bolj porajali dvomi, ali bo prostor sploh zaživel. Sedaj, dve leti po otvoritvi, vemo, da je dogajanja v Cukrarni veliko. In čeprav nas še nobena tam postavljena razstava ni popolnoma osupnila in ni Ljubljane postavila na zemljevid pomembnih mednarodnih razstavnih prostorov, Cukrarna počasi dobiva reputacijo dogajalnega prostora. Res pa je, da v Cukrarni niso vse prireditve odprte za javnost, saj veličastne prostore bivše tovarne sladkorja mesto močno trži in jih polni z najemi za vsakovrstne komercialne prireditve. Brez dvoma bodo tudi prostori Roga močno iskani za komercialni najem, še posebno »najlepša terasa v mestu«, kot je zunanji prostor ob Ljubljanici opisal župan. V tem seveda ni nič napačnega, škoda pa bi bilo, da bi bil zaradi tega Rog prikrajšan za kreativnost. Tudi za tisto kreativnost, ki so jo izgnali z ukinitvijo Avtonomne cone Rog.
Zato bo moral Center Rog po uradnem odprtju sredi oktobra nujno iskati uravnoteženje med komercialo in svobodomiselno ustvarjalnostjo. Le čas pa bo pokazal, ali bo postal prelestna instagramska lupina ali srce četrti.
