Tokrat je Todorić »operacijo Mercator« izpeljal drugače kot predhodne. Ni rinil skozi vrata politikov, ampak je raje spletel lobistične lovke do njihovih kabinetov, pot pa mu je pomagal odpreti tudi nenavadno anemični regulator trga. Tako ni presenetljivo, da vlada na čelu z njeno predsednico, ki te dni skupaj s političnimi kolegi na Mercatorju nabira politične točke, v maniri »spinov« iz zgodbe o TEŠ 6 dobro leto dni »ni mogla storiti ničesar«. Ne glede na to, da država obvladuje vse pomembnejše igralce okrog Mercatorja, da si je Agrokor kar sam zniževal kupnino, da se države, ki Slovenijo rade učijo kapitalizma, še kako rade vsaj opredelijo do prevzemov na svojih tleh...
Toda težave, povezane s poslom vseh poslov, se šele zares začenjajo. Če so se Janša, Bavčar in Šrot tistega petka, 12. avgusta 2005, v premierjevem kabinetu vsaj uradno pogovarjali o težavah Istrabenza in Laškega pri vstopanju na trge jugovzhodne Evrope, se je zgodba v desetletju obrnila. Le da zdaj v državo, ki je leta 2009 z zakonodajo in pritiski na banke »pobila« domače »tajkune« (takratni kolovodja tega početja Matej Lahovnik je danes prvi nadzornik Mercatorja), z jugovzhoda ne prihajajo trgi, ampak tajkun z veliko začetnico. Simbol tuđmanovske privatizacije in vojnodobičkarskih devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki s svojo prehrambno-trgovsko vojsko drži v šahu vsakokratno hrvaško vlado in z oglaševalsko-distribucijsko mrežo obvladuje tamkajšnje medije.
S sabo bo pod krinko »tujega vlagatelja« pripeljal 3,7-milijardni dolžniški balon, financiran z »junk« obveznicami, in živilska podjetja, ki jamčijo za njegova posojila. Širjenje posla teh podjetij je v Agrokorjevem življenjskem interesu, kar je jasno sporočilo za njihove slovenske konkurente. V sagi o prodaji Mercatorja tako ni zmagovalcev. To niso ne Laščani, ki so ostali brez najpomembnejšega prodajnega kanala, a še vedno z 230 milijoni evrov dolga, ne banke, ki so iz Mercatorja vrsto let črpale visoke dividende, zdaj pa se jim obetajo težave z Mercatorjevimi dobavitelji. Prav tako to ni Todorić, ki je v zgodbi o povezavi Agrokor-Mercator le vmesni člen še večjih igralcev. Edina izjema so Todorićevi slovenski pomagači, mojstri besed in ribarjenja v kalnem, ki so vedno na voljo najboljšemu ponudniku.
Pozabite na »očiščenje«. Četudi je zgodbe o Mercatorju res konec, Todorić tej državi ne bo prinesel katarze, ampak le sinergije, torej »znoj in solze«. Največja ironija je, da bo v imenu »normalizacije Slovenije« in njenega odpiranja vanjo prinesel svoj »nacionalnointeresni« model poslovanja – z dolgimi plačilnimi roki, boni namesto denarja in izsiljenimi subvencijami. In ni izključeno, da o tem – ne glede na odločitev sodišča – ne boste mogli nikjer prebrati ničesar.