Omejevanje oddajanja stanovanj v kratkotrajen najem je ukrep, ki so ga na ministrstvu za solidarno prihodnost napovedovali kot enega ključnih za krotitev podivjanega nepremičninskega trga. Obeti so slabi. Predlog novega zakona o gostinstvu, ki ga je te dni predstavil gospodarski minister Matjaž Han, je sicer lahko korak v pravo smer. A prihaja prepozno in ponuja premalo.
Zakonodaja, ki ureja slovenski najemniški trg, namreč niti ni tako zelo slaba. Težava je, da se ne izvaja in da nad izvajanjem ni prav nikakršnega nadzora. No, roko na srce, nadzora je verjetno pač toliko, kolikor ga lahko nad vsemi stanovanji izvaja reci piši pet stanovanjskih inšpektorjev – kolikor jih je vključno s predstojnikom po zadnjih podatkih zaposlenih na inšpekciji. A o kadrovski krepitvi ob napovedi novih ukrepov nismo slišali. Pristojni so navrgli le, da bodo nova pooblastila za preverjanje, kdo ima občinsko soglasje za oddajanje prek Airbnbja in kdo ne, naprtili občinskim inšpektorjem (slednjih je bilo mimogrede lani v ljubljanski občini sedem), ki pa tudi sami opozarjajo na porast nerešenih zadev.
In ker je stanje na najemnem trgu, v katerega se zažira Airbnb, katastrofalno, dela zanje seveda ni malo. Najemnine so (pre)visoke, najemne pogodbe (pre)kratke ali pa jih sploh ni. Tudi kvaliteta stanovanj, ki se ponujajo, je slaba. Ker ljudem ne preostane drugega, se najema vse od plesnivih garaž do garsonjer s straniščem sredi kuhinje. Zaradi odsotnosti nadzora si lahko marsikaj privoščijo tudi najemodajalci: od nenapovedanih vstopov v stanovanja do izklapljanja kurjave pozimi in spreminjanja domov v poletno ponudbo za turiste na Airbnbju. Najemniki pa pri tem nimajo prav nobene zanesljive in učinkovite instance, na katero bi se lahko pritožili, ne da bi tvegali, da bodo izgubili še to streho nad glavo, ki jo imajo – in bili spet primorani iskati stanovanje na trgu, kjer stanovanj ni.
Upamo lahko torej le, da omejevanje kratkoročnega oddajanja stanovanj v najem ne bo šlo po poti preteklih »rešitev« (se spomnite državnih poroštev za stanovanjske kredite za mlade, pa javne najemne službe?), ki so propadle, še preden so sploh zaživele. Želeli bi si tudi, da bi gospodarsko ministrstvo pri predlogu novega zakona o gostinstvu ostalo zvesto prvotnim napovedim ministrstva za solidarno prihodnost: da bodo oddajanje stanovanj prek platform, kot je Airbnb, omejili na njihov izvorni namen – povezovanje lokalcev, ki oddajajo svoje(!) stanovanje, z iskalci prenočišča. Rigorozna časovna omejitev oddajanja v najem pri tem niti ni ključna. Ključno je, da so ponudniki fizične osebe, ki oddajajo prostore, kjer sicer bivajo. Na primer študenti, ki so na izobraževanju v tujini, lastniki stanovanja, ki so na počitnicah, ljudje, ki si želijo nekaj družbe … Pravila in obdavčitev za te in one, ki z naložbami v nepremičnine plemenitijo svoj kapital, pač ne morejo biti enaka. A na gospodarskem ministrstvu so se naposled odločili za drugačen pristop, z omejitvijo kratkoročnega oddajanja na 30 dni, ki jo lahko občine po svoje omilijo. S tem so omejevanje kratkoročnega najemanja seveda prepustili tudi odgovornosti in interesom vsakokratnega župana.
Omejevanje kratkoročnega oddajanja stanovanj v najem prek Airbnbja je torej lahko dober ukrep samo, če se bo ustrezno izvajal in nadziral – in če ga bo spremljalo še mnoštvo drugih. Da bi zamejili rast cen in zlorabo stanovanjskega fonda za špekulativne naložbe, pa bi poleg omejevanja oddajanja prek Airbnbja, okrepljenega nadzora in dodatnih neprofitnih stanovanj potrebovali vsaj še pomembne davčne reforme, na primer v obliki progresivnega nepremičninskega davka. Ukrep, ki bi močneje obremenil tiste, ki kopičijo po 5, 10, celo 50 stanovanj, kot smo te dni slišali na ministrstvu, se zdi logičen prvi korak. A v vladi, ki je bila izvoljena tudi zato, ker je prav to napovedovala, bo – če bo! – očitno prišel na vrsto nazadnje.
