Težko priborjene zaveze, zaradi katerih so se politiki v času pred volitvami trkali po prsih, se bodo izkazale le kot črke na papirju. Po eni strani so bile ohlapne in premalo jasne, po drugi pa je bilo njihovo izpolnjevanje skrito očem javnosti, saj so nad vsem bedeli prevzemniki. V primeru kršitev so dobili smešno nizke kazni ali pa te sploh niso bile nikjer predvidene. Zato mednarodnim finančnim skladom in strateškim vlagateljem, oboroženim s falango odvetnikov in svetovalcev, nič ni preprečevalo, da jih z malo inovativnosti obidejo in dosežejo svoje. Kvečjemu je moral vsak dobavitelj ali zaposleni posebej v dolgotrajnih in dragih postopkih na sodišču dokazovati, zakaj da so se mu neupravičeno zahvalili za sodelovanje.
Časi se nepovratno spreminjajo. Zaposleni, ki so s sošolci iz srednje šole po 20 let brezskrbno delali v uspešnih slovenskih podjetjih, so na težak način spoznali pozitivne in negativne strani kapitalizma. Novih lastnikov ni zanimala dobra klima med zaposlenimi, minule zasluge dobro plačanih posameznikov in podpora lokalnih društev. Prvi in najpomembnejši cilj je bil ustvarjanje dobička in kar se da hitro povračilo vloženih milijonov. Tisti, ki so do službe po slovensko prišli s pomočjo znanca ali družinskega člana in se brezdelno prekladali po pisarnah, so prvi končali na cesti. Na suhem so ostali tudi razni svetovalci, odvetniki in s politiko povezani posamezniki, ki so prej pobirali rente in praznili blagajne državnih podjetij.
Toda naivno je bilo pričakovati, da nas bodo tujci odrešili slabega upravljanja, izčrpavanja in korupcije, s seboj pa prinesli le nove trge, delovna mesta in dobre plače. Ravno nasprotno, v poslu ni milosti, močnejši vedno poje šibkejšega. V tem primeru podjetja, ki so se znašla na lastniškem prepihu. Med žrtvami njihovih računov so bili v imenu sinergij tudi sposobni, delavni zaposleni. Zaprli so tovarne, ki niso prinašale dovolj dobička. Starejši, ki se pri petdesetih ne morejo prešolati in ob poplavi brezposelnih najti službe, so morali na zavodu počakati na pokoj. Če kdaj, so se ravno zdaj potrdile bojazni in opozorila, kako tvegana je prodaja manjšemu, nestabilnemu in finančno šibkejšemu kupcu, saj je prej ali slej prišlo do točke, ko so račune za prevzeme (znova) plačevali zaposleni, med drugim z nižjimi plačami, in dobavitelji z daljšimi plačilnimi roki.
Danes je ves gnev usmerjen proti tujim zavojevalcem, ki so se poceni polastili državne srebrnine in pobrali, kar je ostalo vrednega. Bili so zavedeni. Krivce bi morali iskati v tajkunih, ki so se lastninjenja lotili brez evra v denarnici in za poplačilo posojil izčrpavali kupljena podjetja. V menedžerjih, ki so se ukvarjali z vsem drugim, le z rastjo, razvojem in vlaganji ne. V predstavnikih zaposlenih, ki so delali z roko v roki z menedžerji in pijani od ugodnosti (ne)hote spregledali škodljive odločitve. In nazadnje tudi v politikih, ki so tajkunom omogočali posojila na lepe oči in jim pod mizo podarjali podjetja.
