Spotikanje ministrov ob lastna prepričanja, ko so minuli teden glasovali o ustavnosti poseganja v človekove pravice azilantov, je obudilo spomin na soroden zaplet. Leta 2014 je Slovenijo pretresla zgodba trinajstletne somalske deklice, ki je ostala sama v Afriki. V Mariboru je tedaj že prebivala njena begunska sestra, ki jo je skušala rešiti in pripeljati v Slovenijo, a je notranje ministrstvo, v spregi z vodilno politiko, pred otrokom sistematično zapiralo vsa vrata. Primer je končal na ustavnem sodišču, predsednik državnega zbora Janko Veber iz Socialnih demokratov pa je tedaj podpisal famozni odgovor sodišču – interpretacijo zakonodaje, ki je deklico še dodatno prikovala v mizerijo. Ko so kasneje politiki vendarle sprevideli svojo zmoto in so zagnali reševalno akcijo, pa so začudeni novinarji dobili prostodušno pojasnilo: predsednik parlamenta je pač podpisal, kar so mu strokovne službe in politični sodelavci »prinesli na mizo«. V vsebino dekličine zgodbe se sploh ni spuščal.
Zaradi podobne »nevednosti«, ignorance, pa tudi zaradi koalicijskih prikrivanj in izigravanj, je vlada pod taktirko Roberta Goloba zdaj potonila v še hujšo godljo. Štirje ministri iz SD in Levice ter LMŠ in SAB, ki sta po novem del Svobode, so lani v skupini šestintridesetih opozicijskih poslancev podpisali zahtevo za presojo ustavnosti arbitrarnega zapiranja meje pred azilanti, poseganja v njihovo svobodo gibanja ter osebno varnost. Naštete opozicijske stranke so bile prepričane, da Janševa vlada grobo krši ustavo in mednarodne konvencije. A ko je MNZ leto dni kasneje pripravilo mnenje, da ima Janša prav in da je treba prosilce za azil ob priliki nagnati čez mejo, so isti ljudje, ki so zdaj na položajih, povsem spregledali, o čem poteka glasovanje. Sam minister Luka Mesec, eden od osrednjih pobudnikov ustavne presoje, na ključni pripravljalni seji, ki jo je vodil, ni pregledal spornega gradiva. Potrjeno je bilo »v paketu«, brez vsebinskih pripomb.
Povsem jasno je, da je pri tem poleg ministrov zatajil ogromen vladni in strankarski birokratski aparat – množica uslužbencev, katerih naloga je pregledovanje in usklajevanje gradiv. Da ta sistem ne deluje, pa so izkoristili birokrati na MNZ, ki so že od časov izbrisa zaznamovani z desničarsko ideologijo. Zmedo je izkoristil tudi notranji minister Boštjan Poklukar. Ta uslužbencev na ministrstvu ne more spremeniti, zato se raje zliva z njihovimi idejami. Poklukar je – o tem smo lahko prepričani – natančno vedel, kateri člani SD in Levice bi iz osebnih prepričanj in zato, ker so osebno vložili zadevo na ustavno sodišče, nasprotovali Janševi protibegunski zakonodaji. Zato je – ob asistenci generalne sekretarke vlade in ob strinjanju premierja Goloba – zadevo brez medresorskega usklajevanja prepustil glasovalni listi A, ki je namenjena nezahtevnim zadevam, ki jih redko kdo preverja. Za nameček je Poklukar povozil še stališče stranke LMŠ, iz katere izhaja. Včeraj je nenačelnega ministra trinajst nevladnih organizacij pozvalo k odstopu. Glede na to, da je podporo svojim lanskim stališčem odrekel tudi ustanovitelj LMŠ, zdaj obrambni minister Marjan Šarec, bi lahko – morda iz osebnih razlogov – odstopil tudi on.
V Levici in SD pa se bodo morali resno vprašati, ali še lahko zaupajo vladni proceduri ter koalicijskim kolegom, zlasti Poklukarju, Šarcu in Golobu. Res – sami so krivi, da niso pred sejo vlade prebrali točk dnevnega reda. Branje naslovov točk ne vzame več kot dve minuti in že iz naslovov je razvidno, kaj je vredno pozornosti. A poslej morda niti branje dnevnega reda ne bo dovolj, saj je očitno, da v koaliciji lojalnosti ni. Pred ministre se postavlja težje vprašanje: s čim in na kakšen način jih bodo pretentali naslednjič?
