Ob lanskem sprejetju zakona so se mnogi lokalni politiki zgražali nad skupnim zneskom napovedane spodbude, ki naj bi oživela infarktno štajersko gospodarstvo. 66 milijonov evrov je drobiž, potrebnega bi bilo najmanj desetkrat več denarja, so bentili. Negodovanje je hitro utihnilo, saj se je župan Andrej Fištravec zadovoljil z oceno, da gre za »semenski kapital«, iz katerega bodo vzklile nove naložbe in delovna mesta.
Večkrat ponovljena semenska prispodoba je zgrešena. Državna spodbuda je še najbolj podobna homeopatskim globulam, v katerih je zdravilna substanca razredčena do neprepoznavnosti. Ključni dejavnik učinkovitosti takšnega alternativnega zdravljenja je to, da vanj verjameš, in pozitivni psihološki učinek terapevtskega pogovora z izkušenim homeopatom. V takšnem kontekstu je že na prvi pogled opazno, zakaj napovedana državna spodbuda ne more učinkovati. V njej je bistveno premalo finančnih substanc, da bi zdravljenje pokazalo merljive učinke. Poleg tega o zamišljenem gospodarskem zdravljenju dvomijo celo tisti, ki naj bi jim bilo v prvi vrsti namenjeno.
Med skeptike sodi tudi finančni minister Uroš Čufer, ki je v času odsotnosti ministra bedel nad gospodarskim resorjem. Prav zaradi njegovih pomislekov naj bi protikrizni ukrepi za Maribor utrpeli večmesečno zamudo. Ali je to res, ni znano. Je pa pred časom Čufer dejal za Dnevnik: »Bistvena razlika je, kako davkoplačevalski denar dojemajo v večini Evrope in kako pri nas. V Evropi je davkoplačevalski vir zadnja možnost, kako priti do denarja, v Sloveniji pa prva.«
Da, naši odgovorni za gospodarsko politiko so najbrž res verjeli v to, da bodo gospodarstvo ozdravili s koncentrirano kemoterapijo z javnimi milijardami. Za državne pomoči je Slovenija zato namenjala večji odstotek bruto domačega proizvoda kot večina preostalih držav članic Evropske unije, samo Malta je na tem seznamu pred njo. V letu 2012 je v naša podjetja steklo 1,53 odstotka BDP, pri čemer v ta izračun niso zajete dokapitalizacije NLB in NKBM.
S seznamom tistih, ki so dobili največ denarja, se ustvarja vtis, da so v Sloveniji strateško najpomembnejše panoge železniški promet, kmetijstvo, ribištvo in premogovništvo. Ne bi hudo zgrešili z oceno, da je šlo v precejšnji meri za razmetavanje z denarjem. Če bi ta milijardna pomoč učinkovala, bi bila Slovenija že zdavnaj v konjunkturi. Pa ni.
Če odmislimo dejstvo, da se ni doslej uzakonilo nič širokopoteznega, s čimer bi Slovenija postala privlačnejša za naložbe, zgrešenost protikriznega delovanja korenini tudi v dejstvu, da se na državni ravni nikoli niso niti v obrisih začrtale smernice industrijske politike. Nad sistemom dodeljevanja državne pomoči tudi ne bedijo vrhunski strokovnjaki za ekonomijo, pač pa birokrati, ki ne premorejo globljega premisleka od tega, ali je predložena razpisna vloga ustrezno sestavljena ali ne.
Tudi avtorji seznama spodbud za konkurenčnejši Maribor doslej niso predstavili seznama, katere panoge v regiji so izvozno perspektivne, imajo blagovno znamko in razvojni potencial. Kajti samo v takšna podjetja bi še imelo smisel vložiti davkoplačevalski denar. Naj gre za milijarde ali zgolj za milijone evrov.
