Bodočega župana Maribora, ki namerava mestno upravo očistiti klientelizma, korupcije in kanglerjanstva, čaka zahtevno delo. Fištravec je dovolj zrel in inteligenten, zato se zaveda, da ga ni sposoben opraviti sam. Za uspešno županovanje bo potreboval angažirano in strokovno usposobljeno ekipo. Ali jo ima?
Imen svojih (bodočih) najožjih sodelavcev do zdaj ni razkril. V njegovem štabu že nekaj časa iščejo primerne sodelavce. Vendar nekateri nagovorjeni niso kazali pretiranega navdušenja za prevzemanje najbolj odgovornih občinskih funkcij. Izkušena uradnica, ki je bila menda predvidena za novo direktorico mestne uprave, naj bi si tik pred volitvami premislila.
Župan Fištravec bo seveda soočen tudi s tem, da bodo nekateri njegovi podporniki pričakovali, da jim bo poplačal njihovo naklonjenost bodisi s službo ali z donosnim poslom. Dodatna zagata novoizvoljenega župana je v tem, da ne bo mogel – tako kot je to doslej počenjal Franc Kangler – v županstvu na debelo zaposlovati »svojih« ljudi in jim prikrojiti dobro plačanih delovnih mest. Če bo hotel 56-letni sociolog dokazati, da se da županovati na visoki ravni politične kulture, bo moral primerne vodstvene osebe izbrskati tudi med sedanjimi zaposlenimi. To pa bo težavna naloga.
Kangler je v minulih šestih letih mestno upravo razgradil do temeljev in vanjo zacementiral svoje klientelistične nosilne kadre, druge sposobne pa je demoraliziral ali jih prisilil, da so si poiskali službo drugje. Za večino privilegirancev Kanglerjeve hobotnice bi bilo sodelovanje z »vstajniškim« županom nepredstavljivo, ne oziraje se na to, ali so ti kadri kompetentni za opravljanje svojih nalog ali ne. Kakovost večine je vsekakor otožna.
V takšnih razmerah je mogoče napovedati, da bo Fištravec prisiljen sklepati kompromise. V tem kontekstu si velja zapomniti izjavo drugouvrščenega županskega kandidata Matevža Frangeža, ki je zmagovalcu med čestitanjem ponudil sodelovanje. Načeloma sklepanje tovrstnih zavezništev ni sporno, še posebno zato, ker je bil poslanec Socialnih demokratov o marsikateri sporni zadevi enakega mnenja kot izvoljeni župan.
Utegnejo pa takšne koalicije razočarati mnoge med tistimi 15.000 volilkami in volilci, ki se niso pustili zvleči v vsesplošno državljansko apatijo, temveč so šli na volišča in oddali svoj glas protestniškemu kandidatu Fištravcu. Obenem bi postali glasnejši že znani očitki, da je njegova neodvisnost zgolj fasada, za katero se skriva katera izmed levičarskih političnih mrež. To nakazuje tudi komentar Franca Kanglerja: »Če ne nosi strankarske izkaznice, še ne pomeni, da je neodvisen.« Nobenega dvoma ni, da bodo teorije zarot dajale plodno g(n)ojišče za razraščanje politične paranoje, ki ji veliko ljudi zlahka nasede.
Ko je ulica brcnila Kanglerja iz občine, so si mnogi oddahnili v prepričanju, da slabše ne more biti več. Če bo Fištravcu spodletelo, nas utegne Maribor jeseni prihodnje leto na rednih županskih volitvah podučiti, da se decembra 2012 ni dotaknil političnega dna in da je mogoče potoniti še globlje. Novi župan, ki je razgledan humanist, se tega gotovo zaveda. Zato je odgovornost, ki si jo je naložil, še toliko večja.