Vsa črna celina ima nesrečo, da je dekolonizacija sovpadala z vrhuncem hladne vojne in so se skladno z njo menjavale proameriške in prosovjetske diktature ter risale meje. Marčna revolucija v Maliju se je leta 1991 resda končala z vojaškim udarom proti diktatorju Moussi Traoréju, a ta puč je kot eden redkih vendarle vodil v demokratizacijo države, ki je postajala vzor stabilnosti v nemirni regiji. Pod njo so sicer tlela etnična nasprotja, predvsem nezadovoljstvo Tuaregov, katerih želje po neodvisnosti so v Maliju prvič zatrli kmalu po dekolonizaciji leta 1960, nato pa v začetku devetdesetih let v španoviji s sosednjim Nigrom, ko je mediatorsko nasprotja pomirila prav Francija. A pravi potres se je zgodil marca lani, ko je nova vstaja Tuaregov na severu sprožila nov vojaški udar v Bamaku. Poenostavljeno se izbruh sovražnosti pripisuje islamskim skrajnežem oziroma severnoafriški veji Al Kaide, ki iz Magreba grozi vsemu (zahodnemu) svetu, a ga je zanetila nedomišljena vojna proti terorizmu, ki jo je Washington sprožil na vseh meridijanih. V Maliju tudi tako, da so legitimne zahteve Tuaregov po enakopravnem položaju v večetnični, čeprav versko zelo homogeni skupnosti v Bamaku označevali za skrajne in nad tem nomadskim ljudstvom, ki so nekakšni Kurdi saharske Afrike, izvajali vse večjo represijo.
Zlom Gadafijevega režima v Libiji ni zanetil požara v Maliju, ampak razpihal žerjavico, ki je tam vseskozi tlela. Tuaregi, ki so predstavljali jedro njegovih plačancev, so postali okostje lanske februarske vstaje, na katero pa so se do zdaj dejansko prilepili islamski skrajneži, ki so imeli tja do minulega petka nadzor že nad dobro polovico države severno od Konne kot prvega mejnega mesta še neobstoječe neodvisne države Azawad. Med sekularnima gibanjem in fronto za osvoboditev Azawada ter koalicijo treh versko obarvanih skupin (Ansar al Din, MUJAO in AQIM) obstaja še eno pomembno razhajanje, namreč da slednje zanima osvojitev vse države in uvedba šeriatskega prava. Bolje versko-politično organiziranim jim je uspelo tudi nadvladati obe tuareški osvobodilni gibanji, kar daje vladi v Bamaku, Franciji in mednarodni skupnosti opravičilo za trše vojaško posredovanje, ne pa za rešitev problema, ki se iz Timbuktuja, Gaoja, Konne in drugih »osvobojenih« mest bolje oborožen, organiziran in izurjen seli v domačo mu puščavo. Precej zaslug za nove še neznane težave imajo tudi Američani, ki so v minulih letih urili in oboroževali malijsko vojsko za boj proti islamskim skrajnežem na severu države iz pretežno tuareških vrst, zdaj pa so ti večinsko z znanjem in orožjem dezertirali k upornikom. Vzorec postaja vse bolj prepoznaven. Nadomestne vojne, ki ohranjajo zahodno svetovno prevlado, postajajo vse bolj podobne starorimskemu ohranjanju imperija s tako imenovanimi barbarskimi plačanci. Ki pa uhajajo z vajeti in jih nekega dne ne bo več mogoče ukrotiti z droni ali miragi.