Precej redko priložnost torej je še sveža predsednica slovenske vlade Alenka Bratušek v sredinem kratkem intervjuju z odmevnim gospodarskim komentatorjem Richardom Questom zelo nepripravljeno oziroma slabo izkoristila. Priznati ji je treba, da je v nasprotju z domačimi dežurnimi političnimi in ekonomskimi katastrofičarji vsaj enkrat širila vero, da »vemo, znamo, zmoremo in bomo« sami rešili težave, a je to počela tako nespretno, kot da niti sama ne verjame v izgovorjeno, ampak ji je to – na listič, skrit za rožo na mizici ob premierki – napisal nekdo drug. Še najbolj suvereno se je glasil odgovor na Questovo vprašanje, zakaj Slovenija ne zaprosi pomoč, še preden zabrede v res nepremostljive težave. »Ker ne potrebujemo pomoči, potrebujemo samo čas,« pa je zvenelo manj udarno od tistega Kardeljevega iz časa tržaške krize in pritiskov na tedanjo Jugoslavijo, da bomo pač »jedli travo«. In seveda obviselo v zraku, ker so Questu isto obljubljali že grški, irski, portugalski in ciprski voditelji in so vse te države pozneje potrebovale pomoč. »Zakaj bi verjeli Sloveniji, ko nam zatrjujete, da se boste znašli sami,« je bil radoveden komentator CNN, ki je od Bratuškove izvedel samo še to, da »vemo, kaj moramo narediti, to lahko storimo in tudi bomo«, kar je izzvenelo kot najbolj obrabljena politična floskula.
Navkljub temu si premierka v domači javnosti ni zaslužila pogroma, kakršnega so ji takoj pripravili elektronski mediji skupaj z izjavami ekonomistov v stilu »priprava Bratuškove na intervju je bila katastrofalna, s takšnim nastopom bi jo izžvižgali tudi na gasilski veselici« (dr. Marko Jaklič v spletnih Financah). Dejstvo je namreč, da se na CNN ne bi pojavila v vlogi, ki ji (še) ni pisana na kožo, če nas ne bi njeni predhodniki in predvsem »japaja« (Janša-Pahor-Janša) pripeljali v sedanji položaj zgolj s prikimavanjem zunanjim in domačim gurujem gospodarske kataklizme in izgovarjanjem na politično-referendumsko-sindikalne blokade, ki so ga uspešno servirali tudi tujini in predvsem špekulativnim finančnim trgom v slovensko škodo.
Faza nerodnega optimizma, ki ga je v sredinih Odmevih državne televizije lepo dopolnil novi finančni minister Uroš Čufer s »storjeni so prvi koraki, ni pa nam bila jasna celotna strategija reševanja« finančne in širše gospodarske krize, je vendarle korak naprej od nedavne črnogledosti s spodbujanjem izrednega stanja, ki je na koncu ljudi vanj tudi potegnilo z uličnimi protesti. »Zaklinjanje 'znamo in zmoremo' ni dovolj. Zato so se donosi slovenskih obveznic danes spet dvignili,« je po Bratuškovi včeraj usekal tudi ekonomist Davorin Kračun. Tistim, ki mislijo, da s(m)o ljudje samo proizvodne celice v kapitalskem laboratoriju, verjetno nima smisla dopovedovati, da življenje teče dalje tudi na etični pogon in ne samo na pohlep. In če bi Slovenci verjeli, da »znamo in zmoremo«, bi denimo pri tri- do štiriodstotnem donosu na državne obveznice ob njegovem polletnem neobdavčenem izplačilu sami brez tujih pijavk rešili finančne zagate države. A ta vera, še ne tako stara, je tudi po zaslugi domačih pijavk povsem izpuhtela.
