S precej drame je bil dva meseca pred evropskimi volitvami vendarle sprejet nov migracijski in azilni pakt, s katerim Evropska unija po osmih letih od velikega migracijskega vala v Evropo dobiva novo skupno politiko, ki naj ne bi razdvajala, temveč poenotila celino. Nameni so dobri, prijemi močno vprašljivi, cilji pakta pa očitno vsaj po prvih odzivih Poljske in Madžarske z zavračanjem obvezne solidarnosti med državami nedoseženi.
Dva meseca pred volitvami so evropske politične skupine z dokončno potrditvijo pakta hotele vedno aktualno in nikoli dokončno rešeno temo migracij spraviti z dnevnega reda političnega preigravanja. Vsaj delno jim je zagotovo uspelo. Kajti potrjen evropski pakt prinaša nov, trši sistem preverjanja upravičenosti do azila, kar naj bi vzelo vetra iz jader vsem tistim, ki rohnijo, da se prišlekom podeljuje pravica do bivanja preveč zlahka. Toda trši azilni postopki prinašajo tudi drugačne sprejemne centre, kjer bodo pravice do svobode gibanja in regularnih azilnih postopkov močno omejene.
Ker je pakt kompromis, s katerim niso zadovoljni ne na levem ne na desnem političnem spektru, bo seveda tudi njegova interpretacija v volilne namene utegnila biti diametralno nasprotna, s ciljem mobilizacije svojega volilnega telesa. Vendarle je Evropa s potrditvijo pakta dosegla vsaj en cilj. Etablirane stranke sredine so z njim dobile močan argument proti populistom in skrajni desnici, da je Evropa zmožna svoje težave reševati sama in da je skupna azilna politika mogoča, čeprav se njenih delov – ponovno po načelu izbiranja a la carte – ne bodo držale vse članice.
Doseženi dogovor v osnovi na evropski ravni pospešuje to, kar so doslej v različnih hitrostih že počele nekatere države članice: krepi azilne postopke in pospešuje hitrost vračanja zavrnjenih migrantov. S tem zidovi trdnjave Evrope, ki se na vsak način že leta trudi postati manj gostoljubna celina, zgolj še rastejo. Politika močno povečanega vlaganja v nadzor zunanje evropske meje, množenje janičarskih migracijskih dogovorov z avtokratskimi državami, nasilno vračanje na mejnem območju prijetih ilegalnih migrantov in poskusi opuščanja zagotavljanja pomoči potapljajočim se čolnom v Sredozemlju že tako slikajo podobo celine, ki se poskuša na vse možne načine ograditi od migracijskih tokov, uničiti spreminjajoče se poslovne modele tihotapcev ljudi in vrniti zaupanje ljudem, da je močnejši nadzor nad mejnim dogajanjem mogoč.
Čeprav se politiki celotnega spektra zavedajo, da se migracije zaradi novega pakta ne bodo ustavile – ker bo pač večna narava ljudi, da poskušajo najti boljšo ekonomsko in politično prihodnost ali zgolj klasično varnost v drugih delih sveta –, se zdaj kaže, da se vsaj s tem argumentom ne bo več opletalo. Hermetično zaprtje EU je nemogoče. Odpraviti migracijske tokove, ki obstajajo že desetletja, je popolnoma iluzorno. Prenesti odgovornost za upravljanje prosilcev za azil na tretje države, kot je primer v Sredozemlju rešenih migrantov v okviru italijansko-albanskega migracijskega dogovora, pa neodgovorno in vsaj delno dokaz, da lahko močna država članica s skrajno desno vlado vprašanje svoje azilne politike prenese na tla tretje države, če so le ekonomski vzgibi manj močnejšega v tej igri dovolj odločno potešeni. To ni nič drugega kot neokolonialno upravljanje migracijskih tokov.
S takšnim načinom se tudi vse bolj spogleduje največja evropska stranka EPP, ki v volilnem manifestu za naslednji mandat ne izključuje premeščanja prosilcev za azil v tretje varne države, kjer bi čakali na presojo njihovih prošenj za azil. Britansko-ruandski dogovor je v zamislih stranke Ursule von der Leyen tako posnemanja vreden, da bi sprejete prosilce za azil po možnosti kar s podobnimi dogovori kot med Londonom in Kigalijem pustili v tretjih državah. V tej luči se nov evropski migracijski in azilni pakt zdi kot manjša in humana kršitev človekovih pravic.
