Prav to se utegne zgoditi Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), instituciji iz zgradbe, znane kot Esmeralda, ki velja za najmočnejši »registrirani« lobi domačega gospodarstva. Ni organizacije, ki bi imela boljši dostop do politikov. Njen prvi mož Samo Hribar Milič pred vsakimi volitvami ali napovedmi reform »skače iz paštete«. Kot »glas gospodarstva« politiki in sindikatom sporoča, kaj bi bilo v državi treba storiti. S tem seveda ni nič narobe. Gre navsezadnje za ključno nalogo zbornice. Toda zdi se, da je pri tem v zadnjih treh letih izgubila kompas. Priporočila, ki jih GZS objavi, so prepogosto v nasprotju s tistimi, ki jih je propagirala le nekaj mesecev prej.
Zadnji primer je načrt »AgendaMG«. Gre za megalomanski »new deal«, ki naj bi ustvaril kar 118.000 delovnih mest, iz česar gre razumeti, da se bo Slovenija vrnila v socialistične čase polne zaposlenosti. To bi na GZS storili s serijo vlaganj v infrastrukturne projekte. Cena? Malenkost, bi v stripu Alan Ford preprodajalcu ukradene robe Bingu odgovoril Sir Oliver. Le enajst milijard evrov, kar je enako vsem prihodkom slovenskega proračuna v letu in pol. Zbrali bi jih z evropskimi sredstvi (teh je sicer za kohezijske projekte na voljo manj kot milijarda evrov), pri strateških vlagateljih, ki jih v zadnjih letih ni bilo niti blizu Slovenije, pri državnem proračunu, ki že zdaj tolče primanjkljaj, in razvojnih sredstvih podjetij, ki sicer iščejo poti do razdolževanja.
Ista GZS je še pred slabim letom dni ponujala drugačen nabor rešitev. V lanskem programu »kisik za gospodarstvo« je zbornica raje dala poudarek davčni razbremenitvi gospodarstva. Ali drugače: isti proračun, ki bi moral danes vlagati milijarde v investicije, so še včeraj v GZS želeli oklestiti z zniževanjem davščin.
Konsistentno? Nikakor, toda še zdaleč ne gre za prvi tovrstni »kopernikanski obrat« v stališčih zbornice. Še leta 2012 je bila GZS prva na okopih varčevalnih premikov vlade Janeza Janše. O Keynesu takrat ni bilo moderno govoriti, precej bolj pa o zmanjšanju javnega dolga in ukrepih za izboljšanje pogojev poslovanja. Še malo nazaj, jeseni 2011, je bilo spet drugače. Na vrhu gospodarstva je GZS politike pozvala k novi zadolžitvi, takrat »le« v višini milijarde evrov, ki bi jih država prek bank vložila v gospodarstvo. V luči amnezije ne gre spregledati, da je zbornica, ki je leta 2012 državi očitala, da se ni pravočasno odzvala na nastanek tajkunov, še tri leta pred tem podelila nagrado Romani Pajenk, lastnici Probanke, ki je financirala številne menedžerske prevzeme.
Res je, da gospodarstvo potrebuje močno in agilno zbornico, ki bo imela vlogo slabe vesti za vsakokratno oblast. A hkrati drži, da se GZS nevarno igra z lastno kredibilnostjo. Namesto da vlade zasuva z množico predlaganih ukrepov, bi bilo pametneje, če bi se osredotočila na vztrajanje pri peščici ključnih, ideje o megalomanskih projektih pa nadomestila s kratkoročnejšo politiko drobnih korakov. V nasprotnem primeru bo zmanjkalo kisika tako za gospodarstvo kot za njegovo zbornico.
