Blesteč rezultat AKP vsem aferam in avtoritarnosti predsednika vlade navkljub pove veliko o spremenjeni podobi Turčije. Sekularistov je v državi manj kot konservativnih ljudi, ki za svojega zaščitnika razumejo Erdoganovo zmerno islamistično stranko. Z njeno pomočjo se je med 80-letnim vladanjem sekularnih republikancev zatiran delavski razred vernih slojev družbe spremenil v vse bolj politično in družbeno aktivno prebivalstvo. Opoziciji z nekarizmatičnimi voditelji kljub kvotam za ženske in mlade kandidate ni uspelo nagovoriti zadostnega števila ljudi za spremembe.
Še nikoli doslej se njegova vladajoča stranka AKP in tudi on sam pred volilne skrinjice nista odpravila pod takšnimi pritiski kot tokrat. Po lanskem prebujenju civilne družbe, ko se je predvsem sekularni del prebivalstva na ulicah s transparenti začel spraševati, v kakšni državi in političnem sistemu želijo živeti, so se medena leta vladanja turškega premierja že zdela pri koncu. Minula leta so bili naglo rastoči gospodarski rezultati Turčije njegov glavni adut, s katerim si je na državnih volitvah izbojeval skoraj polovično podporo volilcev in je segel tudi čez religiozno razmejitev v bazen sekularnih volilcev. Tokrat je gospodarstvo ostalo obrobna tema. Na veliko se je razpravljalo o vseh teorijah zarot, globokih državah in tajnih gibanjih, ki poskušajo spodkopati vladavino najuspešnejšega turškega premierja. Za plebiscitno vzdušje tokratnih volitev je poskrbel kar Erdogan sam. Pri vsakem novem korupcijskem škandalu in vsakem novem protestu je ljudi nasprotnih mnenj imenoval za izdajalce, prevratnike in kolaborante. Ohranil je retoriko iz svojega procesa modernizacije države, ki se ga je uspešno loteval od leta 2003. V svojem življenjepisu lahko s ponosom zapiše, da mu je uspelo razgraditi vzporedno državo – vojsko. Postavil jo je pod ustavni nadzor, generale prevratnike pa na zatožno klop. Po tem dosežku je izgubil razsodnost in se ob sicer dobrem vodenju zunanje politike navzel božjega sindroma: država sem jaz. Avtoritarnost, ki jo je tako zelo rad kritiziral pri arabskih voditeljih, je z dejanji in retoriko vse bolj izkazoval sam.
Še v soboto je svoje podpornike pozival, naj gredo na volišča in izdajalcem prisolijo »otomansko klofuto«. Zanj je bilo veliko na kocki. Če bi na volitvah pogorel, bi po vodi splavali načrti za predsedniško tekmo. Če bi se odločil ostati v izvršni veji oblasti, bi zaradi slabega volilnega rezultata in posledičnih notranjih bojev v stranki zagotovo lahko pozabil na nujne spremembe statuta stranke, ki mu trenutno onemogoča, da bi se naslednje leto še četrtič dal izvoliti na premierski položaj. S sijajnim rezultatom 45 odstotkov je za pet odstotnih točk izboljšal rezultat izpred petih let in skoraj ponovil rekordno zmago s parlamentarnih volitev leta 2011. Tako ima odprte vse karte glede svoje politične kariere, nikakor pa ne tudi bianko menice za napovedan dokončen spopad z »notranjimi sovražniki«.
