Karl Erjavec je dal s svojim predlogom jasno vedeti, da kultura pač ni resna stvar. O prvaku DeSUS nima smisla izgubljati besed, privoščimo pa mu bržkone vsi skupaj, da se mu v prihodnosti ne zgodi ministrski predsednik, ki se mu pokojnine ne bodo zdele resna stvar. Pomembno je, kaj bo s predlogom storil predsednik vlade, če ga upokojenci potrdijo kot uradnega. Kaže, da bo to eden prvih testnih kamnov, ki bo pokazal, koliko politične inteligence premore in ali je sposoben svoje postulate živeti v praksi: so kompetentni strokovnjaki le še ena od molitev, ki jih žebra bogu političnega kratkega spomina?
Seveda ne gre podcenjevati in kar vnaprej povsem izključiti možnosti, da bi bila Julijana Bizjak Mlakar lahko kos vlogi ministrice za kulturo. Nihče ne misli, da Julijana Bizjak Mlakar ne loči med opero in gasilsko veselico ali da ne bi bila zmožna razumeti, zakaj je sistem javnih uslužbencev preveč tog za gledališča. Neustrezna kandidatka je, ker kultura potrebuje ministra, ki pozna razmerja moči v kulturi in dobro ve, da kulturno področje ni nič manj zahtevno od socialnega, finančnega ali zdravstvenega, ko je čas za spremembe in je treba o njih doseči konsenz. Kultura je v sistemskem krču prav zato, ker so se interesne skupine izkazale za pretrd oreh celo ministrom, ki so na svoj položaj prišli informirani in prekaljeni. Zadnja stvar, ki jo kultura potrebuje, je minister, ki bo kot novinec povsem dojemljiv za prijazne sugestije in vdane prišepetovalce. So segmenti kulture, ki si ob Julijani Bizjak Mlakar kot možni ministrici za kulturo že manejo roke in ta trenutek pogledujejo v rokovnik, da se prvi dogovorijo za sestanek v njenem kabinetu. Toliko stvari ji je treba razložiti!
Si je mogoče predstavljati, da Julijana Bizjak Mlakar do parlamenta spravi SLAVC in se zoperstavi filmarskemu lobiju, ki že desetletje in več obvladuje področje? Si je mogoče predstavljati, da se Julijana Bizjak Mlakar odločno postavi med javne zavode ter nevladne organizacije in samozaposlene, ki bodo stali vsak na svojem bregu, ko se bo lotila reforme v protislovja ujete sfere kulturne produkcije? Ali pa tole: si je mogoče predstavljati, da se Miro Cerar vpraša, kaj resor resnično potrebuje, in ga izloči iz kravjih kupčij s kadri in vplivom? Moramo res vsakič zaplavati v bogat kadrovski bazen in iz njega povleči najbolj eksotično ribo? Od ministrstva za kulturo se te dni poslavlja minister, ki je pokazal pripravljenost in zmožnost dokončati začeto delo in je utemeljenim kritikam navkljub užival podporo kot najbrž še nobeden doslej.
Je pa še ena druga možnost. Vlada Mira Cerarja natanko ve, kaj potrebuje kultura. Stanje je diagnosticirala pravilno in vizionarsko. Zato ima zanjo kader, ki se je kalil na najbolj krvavi politični fronti. Kandidatka, katere področje udejstvovanja je javno zdravstvo, je odgovor na vse bolj klinično stanje v kulturi.