Četudi prihaja zdaj do glasnih, prepotrebnih in upravičenih pozivov (strokovne) javnosti, da bi morali tudi novinarji najprej počistiti z nesnago v lastnih vrstah, hkrati pa dosledno spoštovati novinarsko etiko oziroma kodeks, po katerem se mora novinar na primer izogniti delu zunaj novinarskega poklica, ki zmanjšuje njegovo verodostojnost ali verodostojnost novinarske skupnosti, je dvoživk v medijskem močvirju danes enostavno preveč: »novinarjev«, ki so pred leti pod psevdonimi pisali naročene prispevke za politične brezplačnike in so danes v medijih še vedno prisotni, »odgovornih urednikov in direktorjev«, ki se prodajajo proizvajalcem avtomobilov, »lastnikov«, ki so za neobjavo informacij pripravljeni sprejeti tudi podkupnino, in ne nazadnje tudi politikov, ki niti ne skrivajo več, da tudi s pomočjo davkoplačevalskega denarja nastopajo ali celo pripravljajo oddaje v regionalnih medijih.
Če je krog med deležniki medijske industrije in politično-kapitalske elite v nekaterih primerih že sklenjen in se je novinarstvo zaradi tega začelo oddaljevati od javnosti in obrnjeno, je problem korupcije in klientelizma v novinarskih vrstah bistveno globlji od primera, ki so ga razkrili prisluhi na mariborskem sodišču. Potem ko so si vodstva medijskih hiš in njihovi lastniki dovolili, da jih je dilema, ali je namen medijev služiti javnosti ter gledati pod prste tistih z močjo in vplivom ali služiti interesom posameznikov in maksimirati dobiček z odpuščanjem novinarjev, zavedla, je v kriznih časih, ko javnost na družbene anomalije ne gleda več tako ravnodušno kot v času konjunkture, zato toliko bolj potrebno soočenje s sistemskim problemom četrte veje oblasti, saj se strahovi pred dodatnimi rezi v zadnjih mesecih širijo hitreje kot ogenj. Medtem ko smo novinarji ob razkrivanju krivic in korupcije (predolgo) molčali o prestopnikih znotraj lastnih vrst, mizernih honorarjih in ponižujočih pogodbah svojih kolegov, netransparentnih manevrih svojih lastnikov in različnih pritiskih politike ali gospodarstva na neodvisno uredniško politiko, se na drugi strani zdi, da je razumevanja o pomenu neodvisnih medijev, nadzora nosilcev moči in informiranih državljanov zmanjkalo.
V okoliščinah, v katerih so kritični mediji vse bolj »odvisni« od dobre volje županov ali lobistov oglaševalskih agencij in v katerih dobri novinarji s kilometrino svoje položaje prepuščajo slabo plačanim kolegom brez osnovne zaposlitvene varnosti oziroma agencijskim novicam, ne moremo namreč pričakovati, da bo znotraj takega okolja prišlo do prepotrebnega premisleka o vlogi medijev, razmerah in uspešnosti njihovega poslovanja. Če pa bo kritično novinarstvo izginilo z radarja slovenske demokracije, ne bomo na slabšem le novinarji, temveč tudi in predvsem javnost.
