Kakšnih dvajset tisoč je bilo teh na videz veseljakov, dejansko pa nasprotnikov protiislamskega gibanja Pegida, ki se od lanske jeseni iz Dresdna širi kot kuga po nemških mestih. Lokalna veja patriotskih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda, poimenovana Kögida (Köln proti islamizaciji Zahoda), je skušala mestu ob Renu vsiliti svoje razumevanje nemške priseljenske in azilantske politike po vzoru dresdenskih ponedeljkovih protestov, a naletela na vsestranski odpor prebivalcev, mestne politike in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so se odločili na novo vzhajajoče mračnjaštvo opozoriti tudi z ugasnitvijo osvetljave znamenite kölnske katedrale.
Soočena s stokrat številčnejšo množico je Kögida zborovanje odpovedala, podoben revolt prebivalstva pa je Pegida doživela tudi v etnično barvitem Berlinu, kjer je okoli 400 njenih privržencev preglasilo 5000 nasprotnikov širjenja ksenofobije in za nekatere tudi zbujanja nacističnih demonov v Nemčiji. Nasprotno se je v Dresdnu, kjer je 41-letni Lutz Bachmann s četrt stoletja starim vzhodnonemškim sloganom »Wir sind das Volk!« (mi smo ljudstvo) oktobra lani spodbudil protiislamsko gibanje, tokrat zbralo rekordnih 18.000 ljudi. Zadosten dokaz, da ne gre za neko obskurno nezadovoljstvo mesta v gospodarskih težavah ter nekaj skrajnih desničarjev in nogometnih huliganov, kot je bilo videti še lani oktobra, ampak skrb zbujajoči trend, ki zna pravo razsežnost pokazati v prihodnjih ponedeljkih z napovedanimi zborovanji v Leipzigu, Münchnu in drugih nemških krajih z manjšo toleranco do priseljencev in azilantov islamske veroizpovedi kot v Kölnu in Berlinu.
Slednje so očitno začutili tudi v najbolj nakladnem nemškem tabloidu Bild z odmevno naslovnico Ne Pegidi (Nein zu Pegida) in dvema stranema temu posvečenih odzivov osemdeseterice znanih Nemcev, tudi bivših kanclerjev Helmuta Schmidta in Gerharda Schröderja. Nemčija mora ostati odprta in tolerantna, je stična točka njihovih pozivov, v podtonu pa je zvečine ponovljeno novoletno opozorilo kanclerke Angele Merkel, naj sodržavljani temeljito razmislijo, s kom korakajo na zborovanjih.
Bolj na mestu bi bilo vprašanje, zakaj korakajo s protiislamisti. Nemška politika bi se morala zavedeti, da je po odhodu Schröderja z desnosredinsko vlado Merklove zakorakala vštric z ZDA, ki jim je malo mar za občutljive etnične ali verske nianse in so se že tedaj v islamskem svetu obnašale kot slon v trgovini s porcelanom ter posledično podžigale verske skrajneže. Demonizacija resda avtokratskih sekularnih režimov od Iraka prek Libije do Sirije ni prinesla želenega razsvetljenstva, ampak povratni udarec številnih beguncev, med katerimi je Nemčija lani sprejela kar 200.000 prosilcev za azil, petino od tega iz Sirije. Duha iz steklenice ni spustil Lutz Bachmann, ampak zahodna politika, ki je ustvarila Islamsko državo. Pozdravno je, da se večina Nemcev tega zaveda in (še) ni obrnila hrbta multikulturnosti (in beguncem), a tolažba je slaba, če se ne bo spremenila politika do vzroka in ne le posledic rastoče ksenofobije v Nemčiji in širše.
