Protislovje ne bi moglo biti večje. Medtem ko nas le še nekaj glasovanj v državnem zboru loči od celovitega vpogleda v podpise pod stotine »nasedlih« posojil, še nikoli nismo manj vedeli o tem, kaj se trenutno dogaja z zapuščino našega bančnega sistema. Tako ni jasno, katera slaba posojila je Družba za upravljanje terjatev (DUTB) za državni denar sploh prenesla pod svoje okrilje. Ne vemo, kakšni so njeni kriteriji za odobravanje reprogramov in moratorijev. Prav tako ne, zakaj okleva s prodajo nepremičnin in razkritjem svetovalnih pogodb. Brez odgovora ostajajo vsa ključna vprašanja o več kot tri milijarde evrov vredni bančni sanaciji. Recimo: kje sta že zdavnaj spisani otvoritveni poročili o stanju Probanke in Factor banke? Zakaj o stanju dveh nekoč zasebnih bank, ki ju država po tistem, ko ju je Banka Slovenija poslala v likvidacijo, rešuje s 450 milijoni evrov, še vedno ni mogoče izvedeti ničesar? Ščiti Banka Slovenije res le bankirje ali tudi samo sebe?
Še enkrat: za drugo sanacijo bank v slabih dvajsetih letih smo vsi državljani zastavili svojo prihodnost. Zaradi nje bomo v prihodnjih letih plačevali dražje vrtce, imeli bomo slabše javno zdravstvo, vozili se bomo po luknjastih cestah in prejemali nižja nadomestila za brezposelnost. A kljub temu domača politična elita ob asistenci Banke Slovenije pred nami še vedno skriva domala vse pomembne podatke o tej sanaciji. Namesto njih nas raje poskuša zamotiti z goro informacij iz porumenelih kreditnih map že zdavnaj propadlih podjetij. In upa, da ji ob iskanju katarze ob branju podpisov pod množico posojil nihče ne bo zastavil vprašanja, ki ga danes ne želi slišati: kaj po tem, ko smo rešili banke?
Da ne bo pomote, kriminalne in druge sporne prakse v bankah, ki jih tako v državnih kot zasebnih bankah ni manjkalo, je treba najostreje preganjati. Dela je več kot dovolj, toda ne za vladajočo koalicijo, ampak predvsem za pristojne organe. Sanacija bank bi morala biti točka dna, od katerega bi se morala država, ki svojim ljudem daje vse manj možnosti za dostojno življenje, počasi začeti odrivati navzgor. A koalicija se je očitno odločila drugače. Dogovor o ključnih razvojnih prednostnih nalogah je zamenjala za politično-interesno kupčkanje o koalicijski pogodbi. In to po slabem letu dni mandata.
Res smo lahko zaskrbljeni. Na dnevnem redu aktualne politike ni ukrepov za razdolževanje podjetij, pospešitve črpanja evropskih sredstev, projektov, ki bi jih lahko financirale mednarodne banke, ali iskanja poti za prenos znanja iz raziskovalnih inštitutov v tehnološko zaostali del gospodarstva. Politični prostor preplavljajo umori izpred štiridesetih let, retorični cirkusi pri izbiri ministrskih kandidatov in vsake toliko časa tudi večno iskanje podatkov o TEŠ 6. Smo pač država, ki večno stopica na mestu in obračunava s preteklostjo, ki je nikoli do konca ne razčisti. Logično, ker bi se potem morala ukvarjala s tistim, kar ji gre precej težje od rok. Prihodnostjo.
