Če zapišem, da se pri nas krade po dolgem in počez, bom sledil populističnemu prepričanju, ki se začne spet kje drugje kot pri mami. Državi. Naši, težko priborjeni in še težje pričakovani. Ki vsak dan potrjuje, da se imajo njeni otroci po čem zgledovati: nepotistično in politično kruhoborstvo in kadrovanje, izigravanje lastnih predpisov, zapravljivost čez vse mere. Taka je danes naša ljuba mama, naša država.
Pa občine? Ti nemirni otroci, ki so tudi zvedavi, napredni, zanimivi, skratka edinstveni. Najbolje ponazarjata to primera. Majhno in nebogljeno dete je bila na začetku občina Šenčur. Danes je sebi in ljudem in materi v ponos. Razširjena šola, nov vrtec, urejena komunala, lasten muzej, urejene ceste, cvetoča poslovna cona in ljudje, ki so ji pripadni na različne načine. Za pusta se jim smeje vsa regija, a tudi drugače znajo stopiti skupaj. Imajo krompir, kot se temu reče? Res ga imajo, še od Marije Terezije se jim bogato rodi in so mu postavili kar spomenik. Afere? Korupcija? Politični prepiri? Sodišča, preiskave? Ne trdim, da je Šenčur neobčutljiv za to, a pozitivni zgled občine, kamor se ljudje radi priseljujejo, dokazuje mami in drugim otrokom, kako lahko tri tisoč ljudi dela in tudi kaj naredi. Zase. Za svoje potrebe. Menda zato občine imamo.
Pa je tri dobre kilometre proč veliko (desetkratnik Šenčurja, najmanj) dete, ki je od začetka rojstva v novi državi klavrno opozarjalo nase. Najprej se je skregalo z mamo državo in ta je Kranj pustila pri miru. Preprosto: denarja po Savi gor je bilo malo. Na vrsto so prišli tudi vodilni, ki so priklicali nad Kranj razvojni mrk, afere, ki kar kličejo po policiji, sodniji, v mestno hišo so nemalokrat priklicali dejanske karikature lokalne politike. Župan se je zlagal, da živi v Kranju, da je lahko kandidiral, in po osvojitvi oblasti sestavil odlično koalicijo desnih, levih in vseh drugih, ki uspešno nastavljajo svoje ljudi po občinskih podjetjih in ustanovah ter kupujejo na stotine kilogramov mesa za svoje dozdevne pojedine. Kranj je bil nekoč cvetoče industrijsko mesto, danes je pravo ogledalo tistih, ki ga vodijo: duh šentflorjanske zatohlosti se meša s samopašnostjo oblastnikov in nad vsem tem lepo sveti pisana mavrica korupcije vseh vrst. Veliko dete torej v družini tekmuje z mamo v slabem in ne dobrem.
Od kod predsedniku države oziroma »očetu« tako prepričanje o tem, da so v družini le res dobri in pridni otroci, lahko ugibamo. Prav nič pa ni treba ugibati, kdo vse to plača. Oziroma tega ne zmore več plačati. Ampak: da bi sami sebe ukinili, kaznovali, regulirali ali samo »skulirali«, ne pričakuje nihče več.
Kdo torej lahko naredi red v družini in kako? Včasih so prisegali na šibo, danes so metode drugačne. Preprosto moramo s podatki ugotoviti, ali lahko vse to še preživljamo. Drugače bomo tudi to odločitev prepustili drugim in pokazali, da naša družina tudi tu dela največjo napako vsake družine – znotraj nje se niti njeni člani ne morejo dogovoriti ničesar več.