Delniška družba NLB si je januarja letos omislila novo zbirko sodobne umetnosti jugovzhodne Evrope pod imenom See Art. To je po Umetniški zbirki NLB, ki jo je leta 1999 zasnoval profesor Stane Bernik, že druga kompleksna zbirka, ki kaže na tenkočutnost slovenskih bankirjev do sodobne domače ustvarjalnosti. Med pomembnejše zasebne zbirke slovenskih podjetij sodijo še recimo »Lahova« zbirka, »Škrabčeva« zbirka, Krkina zbirka, »Gantarjeva« zbirka in »Škopčeva« zbirka oziroma zbirka nekdanje Factor banke, ki je po stečaju banke delno kot donacija pristala v Narodni galeriji.
Naše banke se v zadnjem času rade hvalijo z rekordnimi dobički, zatorej jim odšteti sto tisoč evrov na leto za umetnost, zraven pa pristaviti še košček k javni podobi družbeno odgovornih podjetij verjetno ni težko. Navsezadnje ne gre za kak vrtoglavi znesek, niti za garsonjero v Ljubljani ga ni dovolj. Zato nekako preseneča, kako malo odkupom umetnin na leto nameni država. Podatek izpred treh let denimo govori, da so 44 javnim ustanovam dodelili »le« 237.000 evrov, procedure za pridobitev sredstev pa so dolge, nekajmesečne.
Že v 17. stoletju je na naših tleh dragocene predmete zbiral Valvasor. Dve stoletji pozneje so se poleg zasebnih zbirk bogatih plemičev, kakršna je bila denimo Strahlova zbirka v Škofji Loki, pojavile tudi prve meščanske zbirke nacionalne umetnosti, na primer Pavšlarjeva v Kranju – od tu naprej govorimo o kontinuiranem zbirateljstvu na naših tleh. Vedno so torej zasebne zbirke prednjačile ali vsaj nekaj časa nadomeščale pozen začetek institucionalnega zbirateljstva in muzejskega dela pri nas. In nič drugače ni bilo v tujini; dragocene zbirke so najprej nastajale v bogatih dinastijah in se prenašale iz roda v rod, kot denimo v družini Guggenheim. In nakup umetnine nikoli ni pomenil le eksistenčne podpore umetnikom, predvsem je pomenil prestiž.
Četudi ta prestiž ni vedno vreden toliko, kot se sveti. Sploh v Sloveniji ne, kjer trga umetnin praktično nimamo. Druga težava je precenjena vrednost slovenskih umetnikov in posledično umetniških zbirk, v katerih prednjačijo prav domači avtorji. Slovenski impresionisti, ki so nam tako zelo v ponos, od Trsta naprej ne veljajo več nič; čez mejo poznajo le slikarja Zorana Mušiča. Na razstavi slovenskih impresionistov v muzeju Petit Palais v Parizu leta 2013, kamor smo se Slovenci ponosno odpravili, da Franciji, ki je zibelka impresionizma in kjer so ustvarjali Edouard Manet, Claude Monet in Edgar Degas, pokažemo naše Riharda Jakopiča, Matijo Jamo, Ivana Groharja in Mateja Sternena, je nekoliko pritegnil pozornost le Hinko Smrekar, ki pa ima pri nas status ilustratorja in karikaturista. Če bi Francoze že kaj zanimalo, bi jih morda zanimali slovenski ekspresionisti.
Sistematično nastajanje likovnih zbirk je torej tako v svetu kot pri nas najbolj povezano z zasebnimi zbiratelji, galeristi, trgovci, direktorji z estetskim čutom, v Sloveniji po divjem lastninjenju še z vrsto tajkunov, ki so hoteli prestiž pa so za vrtoglave vsote kupovali slovenske impresioniste in grafike ter jim s tem precenili vrednost. Medtem so se zasebne zbirke slovenskih podjetij tudi prodajale, zastavljale, odtujevale, se ponašale s ponaredki. Nihče pravzaprav ne ve natančno, kako dosledno so jih evidentirali; pobuda Narodne galerije izpred nekaj let, da bi se odtujene umetnine, recimo tiste iz pisarn parlamenta, nekako vrnile v zbirke, se je izjalovila. Te zbirke se danes ne polnijo več tako intenzivno kot nekoč, čas pa je pokazal tudi, da se ponašajo zgolj z lokalno vrednostjo.
