Priženjen v plemiško družino Goëss je po dogovoru s koroškim deželnim glavarjem Haiderjem skupini zasebnih naložbenikov iz prijateljskega kroga plemstva in industrialcev že v začetku leta 2007 omogočil, da so kupili devetodstotni delež banke Hypo Alpe-Adria in ga le dva meseca in pol zatem s 150 milijoni evrov dobička prodali Bavarski deželni banki. Zatem je postal direktor celovške banke. Leto dni pozneje, ko je Avstrija skupaj s Švico gostila evropsko prvenstvo v nogometu, je v Celovec povabil na stotine poslovnih partnerjev iz Avstrije, Hrvaške in Slovenije, jim podaril vstopnice za tekme, nogometne majice, šale, ure in piščalke, banka pa je za vse to plačala 1,18 milijona evrov. Nekaj mesecev kasneje se je šlo na lov v ožjem in bolj ekskluzivnem krogu. Tisti v Osijeku je banko stal 60.000 evrov, divje svinje so v Baden-Württembergu lovili relativno poceni, za 18.000 evrov. Službena potovanja direktorja z zasebnim letalom so v manj kot dveh letih stala banko nekaj manj kot pol milijona evrov.
Tako potujejo pomembni v svetu velikega posla, se je zdelo Berlinu, le da je bila banka, ki ga je plačevala, tedaj že do vratu v težavah. Že konec leta 2008 ji je namreč grozila plačilna nesposobnost. Da bi lahko preživela, ji je morala avstrijska država nakazati 900 milijonov evrov. Z državnim denarjem v bilanci je Berlin še januarja 2009 zapravil pol milijona le za to, da je dva ducata pomembnežev na stroške banke povabil v Kitzbühel na ogled tekme svetovnega pokala v alpskem smučanju. Doslej je avstrijska država v banko vtaknila že več kot 3,6 milijarde evrov. Koliko jo bo na koncu stala bančna pustolovščina koroških politikov v navezi z nepoštenimi menedžerji, politiki in prevaranti na jugozahodu Balkana, je danes še nemogoče verodostojno oceniti.
Avstrijska vlada naj bi se s pomočjo priporočila posebne delovne skupine v prihodnjih tednih končno odločila, kaj bo storila s koroško banko. Ali jo bo spremenila v slabo banko ali pa jo bo poslala v stečaj. Od tega je namreč odvisno tudi, kdo in koliko bo plačal. Prejšnji teden je spodletel dogovor z bankami, da sodelujejo pri financiranju slabe banke. Če bo šla banka v stečaj, bodo plačali njeni upniki in tiste banke, ki so ji posojale denar ali kupovale njene obveznice. Zato tudi ni nenavadno, če najglasneje pred »katastrofalnimi posledicami« stečaja za ugled avstrijskih bank in države svarijo ravno slednje. Bonitetna agencija Moody's, ki je konec tedna Avstriji znova podelila najboljšo oceno, njihovih opozoril ne potrjuje.
A ne glede na to, za kakšno rešitev se bo na koncu odločil avstrijski finančni minister, bodo za grehe objestnih bančnikov in koroških politikov še vedno večji del plačali mali ljudje, avstrijski davkoplačevalci. Zgoraj našteti so sicer drobiž v primerjavi s tem, koliko denarja je pod njihovim vodstvom banka izgubila v dubioznih mafijskih poslih na jugozahodu Balkana, a nazorno kažejo, kakšen odnos so imeli vodilni banke do denarja in ustanove, ki sta jim bila zaupana v upravljanje.
Včeraj se je v Celovcu začel sodni proces, v katerem banka svoje nekdanje vodilne menedžerje toži za odškodnino. Sodnik je, ker pričakuje, da lahko stroški procesa celo presegajo toženo vsoto, predlagal poravnavo, obtoženim pa, naj plačajo tretjino tožene vsote. Odvetniki toženih menedžerjev so predlog zavrnili z utemeljitvijo, da jim ni jasno, kaj naj bi njihove stranke sploh naredile narobe.
