Drugo je, če si se pri oblačenju zmotil. Angleški princ Harry se je denimo hudo zmotil, ko je na kostumsko zabavo prišel oblečen v nemškega oficirja. Pred vsem svetom se je morala pokesati njegova stara mama, kraljica Elizabeta. Pred nekaj tedni so se zmotili tudi fantje iz okolice Ljubljane, ki so na proslavi v čast škofu Rožmanu pozirali v domobranskih uniformah. Če hočeš pokazati, da ti je blizu ideja vaških straž, ti ni treba obleči tistega, v čemer so domobranci še leta 1945 prisegali Hitlerju.
Tretje pa je, če takšne uniforme in simbole pleteš v politiko. To dela Viktor Orban, ki je na Madžarsko, da mu krijejo hrbet, inštaliral uniformirane Jobbikovce, reminiscenco domovinsko-fašistične stranke strelastega križa. In v nedeljo bo slovensko domobranstvo – to domačo verzijo avstrijskega heimatschutz, ki pa je nacisti niso sankcionirali, ampak so jo izkoriščali za svoje rabote, denimo za straženje vlakov, s katerimi so Slovence vozili v koncentracijska taborišča – počastil Orbanov prijatelj Janez Janša. Precej absurdno je, da bo to počel vzporedno z »evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov«. Lahko bi vsaj počakal kakšen konec tedna, da gre ta zmeda mimo.
Komunizem kot ideja – ne kot partijski režim – v srcu pač nosi zgodovinsko lepoto, saj pravi, da morajo ljudje živeti v enakosti. Nasprotno o fašizmu in nacizmu ni dvoma: ideja (ali režim) je izključevanje, podjarmljenje, iztrebljenje, prevlada kapitala nad človekom in bele nad drugimi rasami.
Nadalje, domobranci niso bili vaške straže, radikalni partijci pa ne partizani. Partizani so verjeli v Boga. Domobranci očitno ne, sicer ne bi v cerkvenih zvonikih organizirali bunkerjev, v cerkvenih kleteh pa obratov za puljenje nohtov in puščanje krvi. To so izvajali tako temeljito, da je na koncu vojne nekaterim partizanom popustil ventil in so iz osebnih frustracij sodelovali v »maščevanju«, v resnici masovnem pomoru, s katerim je partija prevzela oblast. Totalitarni partijci in njihovi pomočniki so bili pri tem ravno toliko partizanski, kolikor so bili domobranski poveljniki pobožnjakarski.
Zato ko v Evropi politika enotno obsodi kar vse »totalitarizme«, na videz ni več jasno, kaj je prav in kaj ne.
Kako se iz tega izmotati? Z dedukcijo. Janez Janša bo na zabavo z domobranskimi uniformami pač šel kot komunist. Kako je lahko Janša komunist in antikomunist obenem? Saj se spomnite – njegovi so ga leta 1983 najprej zavrgli, leta 1988 pa še zaprli. Zakaj so se ljudem v nacističnih taboriščih in zaporih misli izostrile, tistim, ki jih je zaprla partija, pa se je večinoma zgodilo ravno nasprotno? Bistveno je, v kakšnem odnosu si bil s svojimi krvniki.
Lahko si jih sovražil. Lahko pa ljubil.
