Razlogi za dobro voljo so, če odštejemo nov posluh premierke za zdravstvo, ki so ga izpostavljali njeni sogovorniki, v resnici še vedno pičli. V vladi napovedujejo, da bodo skušali najbolj pereče probleme bolnišnic rešiti z dodatnim denarjem, kje ga bodo vzeli, pa še ne vedo. Na interventni zakon, ki bi z višjimi prispevki prinesel vsaj nekaj deset milijonov evrov, letos ne morejo več računati. V koaliciji so ga potopili kar sami, saj je Državljanska lista vztrajala, da se iz najemnin in dividend prispevkov ne sme plačevati. Posamični interesi so tako celo pri najnujnejših ukrepih prevladali nad širšo koristjo za zdravstvo in posledično za bolnike. Te ob daljšanju čakalnih dob, nižanju standarda pri uporabljenih materialih in bojazni bolnišnic, da bodo podobno kot na začetku leta jeseniška tudi druge že kmalu ostajale brez zdravil, upravičeno skrbi.
Alternativ interventni zakonodaji, ki bi delovale dovolj hitro, ni prav veliko. Ena od možnosti, ki jih v zdravstvu še vedno omenjajo, je, da bi državni proračun, potem ko je zdravstvo dodatno obremenil z višjim DDV, prevzel vsaj nekaj obveznosti zdravstvene blagajne, na primer financiranje zdravniških specializacij in raziskovanja. Pomanjkanje denarja v zdravstvenem sistemu bi bilo konec leta malo manj kritično, a to ne bi rešilo bolnišnic, ki so se jim izgube in težave z dobavitelji kopičile že več let. Druga možnost je usmeritev pomoči v bolnišnice, ki so v najhujših težavah. Kemofarmacija je, preden se je Gantar dogovoril za začasen odlog drastičnih ukrepov, izvršbo napovedala petim: neuradno izolski, jeseniški, slovenjegraški, ptujski in murskosoboški. Prvi dve sta bili v nemilosti že na začetku leta, saj je največja slovenska veledrogerija zanju ustavila dobave zdravil in materiala za zdravljenje. Problem so takrat začasno rešili, a se je v ozadju le še povečeval.
Izolska in murskosoboška bolnišnica sta bili med prejemniki posebne finančne pomoči za zapadle obveznosti že leta 2009. Pomisleki proti tovrstnim injekcijam, ki jih ima očitno tudi Gantar, so deloma upravičeni. Nekatere bolnišnice imajo očitno bistveno večje težave od drugih, česar ne moremo pripisati le nepravičnemu financiranju. Ob neuspeli sanaciji za sanacijo, na primer v izolski bolnišnici, tem globljim težavam očitno še nihče ni prišel do dna.
Tudi pri dolgoročnejših ukrepih je več razlogov za slabo kot za dobro voljo. Prvi del reforme, predlog zakona o zdravstveni dejavnosti, so v zdravstvu in civilni družbi tudi tokrat pričakali na nož. Čeprav vsi opozarjajo, da bo moralo zdravstvo postati prioriteta, so med skupinami, na primer sodelujočimi na protestu za ohranitev javnega zdravstva, pri konkretnih stališčih velike razlike. Mnogim zdravnikom se zdi nova zakonodaja pri koncesijah preveč omejujoča, civilna družba, ki se prav tako zavzema za javno zdravstvo, pa se jezi, da je preveč ohlapna. Podobno je pri skoraj vsakem področju, kjer bi se kaj vsebinsko spremenilo. Tudi če odštejemo interese iz ozadja, se v Sloveniji reševanje zdravstva zatakne že pri prvem koraku. Tisti, ki skušajo svoje doseči odkrito, se še niso naučili sprejemanja kompromisov, politika pa se je dosledno izogibala spremembam, ki bi koga preveč razburile. Akterji, ki za to ali ono mizo kažejo vsaj dobro voljo, se bodo morali ozavestiti, da se za njihovimi hrbti širi vse bolj neobvladljiv požar.
