V italijanskem pristanišču Genova že ves teden poteka niz kulturnih manifestacij pod skupnim naslovom Si, da, ja. Naslov je vzet iz pesmi tržaškega pesnika Carolusa Cergolyja, ki govori o dveh slovanskih in enem italijanskem jeziku v rabi v njegovem mestu. Prireditve izražajo dobrodošlico Hrvaški v Evropski uniji, na njih pa predstavljajo hrvaško kulturo. Gesta je lokalna, zveni pa kot simpatična poteza zunanje politike v mestu, ki je bilo od nekdaj zgodovinski rival Benetk. Tudi v Trstu bodo praznovali vrnitev Hrvatov pod skupno zastavo. Škoda, ker se slovensko zunanje ministrstvo ali ministrstvo za kulturo ni spomnilo sprejeti Hrvaške v imenu cele Evrope in iz logične širitve EU narediti velik praznik dobrososedskih odnosov. Teden česar koli hrvaškega v slovenskih mestih bi zvenelo sijajno. Tako pa bodo en dan praznovali samo na mejah. Predstavniki Slovenije bodo sicer sodelovali na pompozni prireditvi na Trgu bana Jelačića v Zagrebu, vendar na uradnem seznamu hrvaškega zunanjega ministrstva govorcev, ki bodo obeležili trenutek, ni predsednika Slovenije.
Zato pa bosta ministra za finance na mejnem prehodu Bregana snela tablo z napisom carina. V triindvajsetih letih meddržavnih odnosov državi nista napredovali čez odvijanje starih tabel na svojih novih mejah in postavljanje novih, ko meje ukinjata. Ravno triumf zunanje politike to ni. Še posebno ker ukinitev meje pomeni vsaj simbolično ukinitev zunanje politike do Hrvaške in njeno pretvorbo v politiko skupnega trga.
Ta priložnost je bila zamujena, vendar sodobne zunanje politike ne delajo zunanji ministri. Delajo jo ministri za obrambo. Sedež evropske zunanje politike je v Bruslju. Na sedežu zveze Nato, ne na sedežu evropske komisije. V tednu vstopa Hrvaške v našo evropsko družino je slovenski obrambni minister odšel na obisk v Libanon. To je nedvomno pogumen korak. V državo je iz Sirije prestopila konfesionalna vojna med šiiti in suniti, ki se je pripravljala od invazije na Irak naprej. Irak je bil tudi naša zgodba, čeprav nam nikoli niso povedali, ali smo zmagali ali izgubili. Tradicija negotovosti, ki se vleče še od druge svetovne vojne. Hkrati v Siriji poteka proces kantonizacije države, ki je na vso moč podoben spopadom, ki so Bosno in Hercegovino razgradili kot državo in v njej vzpostavili konfesionalne entitete. Arabski analitiki s popolnoma resnimi obrazi govorijo o balkanizaciji Sirije. Isti izraz je ta mesec uporabil Henry Kissinger.
Balkanizacija pa je ekspertno področje slovenske zunanje politike. Zagotovo v Libanonu ponujamo pomoč, če že ne pri razrešitvi problema, pa vsaj pri omejitvi uničujočih učinkov evropske zunanje politike, ki je pri analizi sirske vojne prav tako zgrešila vse parametre kot pri bosanski. Verjamem, da slovenski obrambni minister v Libanonu soli pamet šejku Nasrali in svojemu kolegu Gosnu. Še posebno ker zagotavlja, da je šel zgolj na obisk k trinajstim slovenskim vojakom v mirovni operaciji Združenih narodov. Ali je obisk krinka ali pa tudi v Libanonu in Siriji nimamo zunanje politike. Lahko smo mirni. Od prvega julija tudi nobene prave državne meje ne bomo več imeli.