Če smo iskreni, tega ni razumela niti v času konjunkture, ko se je prvič zavihtela na oblast, svojih oblastniških apetitov pa ne zmore brzdati in skrivati niti zdaj, v času finančne in moralne krize, ko bi bilo treba zaradi napak iz preteklosti začeti graditi stabilno okolje državne uprave, državnih podjetij in javnih zavodov, ki bi lahko ob izbruhu vsakokratne politične krize (še naprej) dajalo državljanom strokovne storitve in njegove odločitve ne bi bile vselej odvisne od tega ali onega ministra.
Četudi pravniška stroka poudarja, da bi morala biti vlada, ki opravlja tekoče posle, pri kadrovskih odločitvah zelo vzdržana, bo Janševa ekipa očitno kadrovala do zadnjega. Kadrovskih rošad je bilo v enem letu že več kot 300 (v triletnem Pahorjevem mandatu po števcu SDS menda 218), cena egoističnega političnega kadrovanja (samo) v državni upravi pa je pred skorajšnjim nastopom enajste vlade že presegla pol milijona davkoplačevalskih evrov. Res je, kar piše v koalicijski pogodbi odhajajoče vlade, da potrebuje Slovenija državo, ki državljanom ponuja kakovostne storitve za normalno ceno, mora pa biti v političnem prostoru nekaj hudo narobe, če je strokovnost vezana na eno samo strankarsko izkaznico. Kadrovanje z različnimi akrobacijami v zadnjem hipu zato ni sporno samo zaradi opravljanja tekočih poslov ali finančnega učinka, temveč in predvsem zaradi etike in morale, ki ju protestniki na ulicah in trgih tako močno pogrešajo v domačem političnem prostoru. Zato je tudi vsakršno izgovarjanje na zakonitost in ustavnost, kot zdaj počne glavni piarovec Janševe stranke, na tej točki brezpredmetno. Ali je res tako težko razumeti, da se takšno početje enostavno ne spodobi?
Politično kadrovanje v Sloveniji je po zaslugi odhajajoče vlade tako dobilo še močnejši pridih klientelizma, nepotizma in korupcije. In še hujši udarec. Medtem ko si strokovnjaki ne upajo več obremenjevati svojih življenjepisov s političnimi izkušnjami, nezadovoljni državljani vse manj zaupajo politiki, ki na strokovne položaje postavlja zaradi goljufije obsojene uradnike, žene predsedniških kandidatov, generalne sekretarje vlade ali predsednike nadzornih svetov, ki so bili v preteklosti soodgovorni za zgrešene naložbe. Vzdrževanje mreže s »pravimi« ljudmi, da bi lahko iz opozicije pripravila vnovičen naskok na oblastniške strukture, ostaja očitno še naprej glavno vodilo delovanja stranke SDS. Pa najsibo to v državni upravi in gospodarstvu ali v lokalnem okolju, v katerem je odraščal njen predsednik.
Ko je druga Janševa vlada v koalicijsko pogodbo zapisala, da bo zagotovila kakovostno, učinkovito in pošteno upravljanje države po načelu, da država in vse institucije javnega sektorja služijo kot servis državljanom in gospodarstvu ter jim ne predstavljajo ovir, je državljanom lagala v obraz. Za stranko SDS je namreč javni servis še vedno učinkovit samo takrat, ko je poskrbljeno za njene kadre, in pošten zgolj tedaj, ko je njenemu predsedniku dovoljeno vse. V nasprotnem primeru ga je treba zaradi ovir ukiniti, ker samo veliko stane in nič ne daje.