V UKC Ljubljana v teh dneh razčiščujejo, kako je lahko bolnišnica znova postala poligon za zasebne interese. Nekatere ključne podrobnosti še niso znane. Kljub temu je dodatni honorar za nevrokirurga dr. Romana Bošnjaka, o katerem so poročali na Pop TV, že pustil grenak priokus. V tem primeru gre za samoplačniško dejavnost bolnišnice, kar pa ne bi smelo biti izgovor za zaračunavanje po domače. Prav tako ne za samovoljno delo izven kliničnega centra. Skrb zbujajo tudi indici o povezavah hongkonške agencije, s katero je sodeloval Bošnjak, z drugimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji.
Pred letom so v največji bolnišnici ugotavljali, kako lahko posamezni zdravnik opravi skoraj šestkrat toliko pregledov kot njegov kolega. Še malo prej so odmevali izsledki o lažnem evidentiranju ortopedov, ki so tisti čas delali pri drugih delodajalcih. K vtisu, da javno zdravstvo še vedno ostaja plen, pa je prispevalo tudi dogajanje v celjski bolnišnici, o katerem je poročal portal Necenzurirano. Nekateri zaposleni so si po dosedanjih informacijah dodatno plačilo sprva uredili tudi za delo v rednem delovnem času, ob sporih glede podjemnih pogodb, ki jih lahko zdaj zavodi sklepajo tudi z lastnimi zaposlenimi, pa so bili zares prikrajšani le bolniki.
Dodatni denar, ki se v bolnišnice steka v imenu skrajševanja čakalnih vrst, za zdaj spodbuja predvsem raznovrstne apetite. Urne postavke za popoldansko delo daleč presegajo plačilo v rednem delovnem času, osebju pa se še vedno splača, da se odpravi na delovišča zunaj matične ustanove. Načrti o prepovedi prehajanja med javnim in zasebnim so vedno znova ostajali na papirju, zdravniki pa se popoldan selijo tudi v druge javne ustanove. Ob sprejetju uredbe, ki je odpravila omejitve pri dodatnem delu javnih zavodov in tamkajšnjih zaposlenih, je zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan napovedoval stabilizacijo zdravstvenega sistema in boljši nadzor nad tokom denarja. Za zdaj vse kaže na ravno nasprotno, kar ni presenečenje. V zdravstvenem resorju ob odstranjevanju nekdanjih varovalk niso postavili kriterijev, koliko dela mora biti opravljenega v rednem delovnem času. Tveganje vsakovrstnega izsiljevanja se je s tem še povečalo.
Vtis, da se zdravljenje v rednem delovnem času ne splača, krepijo tudi ambulante za neopredeljene paciente v zdravstvenih domovih. Zdravnikom so oblasti v tem primeru odmerile okoli 80 evrov na uro, medicinskim sestram pa 35 evrov na uro. Razmisleki, da bi bilo treba prebivalcem oskrbo zagotoviti v rednih ambulantah, so vse redkejši. Na novo zaposlenim zdravnikom ni treba oskrbeti enakega števila pacientov, kot so jih morali predhodniki. Število obiskovalcev ambulant za ljudi brez zdravnika, ki bi lahko kaj kmalu postale stalnica, se veča z vsako upokojitvijo.
Širjenje popoldanskega dela kroji tudi prihodnost bolnišnic. Ljudje, ki so v neredu ugledali priložnost za polnjenje žepov, se nimajo glede na dosedanje sankcije česa bati. V bolnišnicah se na vsakovrstne zdrse večinoma odzivajo z mehko roko. Ob še tako sramotnih aferah prevladuje strah, da bo treba urnike sestavljati brez ključnih strokovnjakov. Pri čemer je računsko sodišče že v leta 2021 objavljenem revizijskem poročilu izpostavilo, da v Sloveniji nihče ne spremlja, koliko dela opravi posamezen zdravnik. Tudi nad organizacijo v javni zdravstveni službi nima pregleda nihče v državi, je razvidno iz omenjene revizije.
Zdravstveni delavci, ki pri svoji skrbi za bolnike ne vodijo skritih računov, so upravičeno razdraženi. Madeži, ki se oprijemajo zdravstvenih ustanov, bodo še leta spodkopavali zaupanje prebivalcev v javno zdravstvo. Namesto da bi se krajšale vrste, te dni kopni volja ljudi, ki jim izkoriščanje bolnikove stiske ne pade na pamet.
