Pogajalski proces o novem plačnem sistemu in o odpravi nesorazmerij je doživel pospešek. Napredoval je že toliko, da sodelujoči utemeljeno napovedujejo sklenitev načelnega dogovora na stebrnih pogajanjih že v dveh do treh tednih.
Direktorice in direktorji v javnem sektorju nimajo svojega sindikalnega predstavnika, njihove plače niso del pogajalskega procesa. Predlog preslikave njihovih plač na novo plačno lestvico je zanje pripravilo ministrstvo za javno upravo. Za njihov plačni položaj je pokazalo precejšnjo mero razumevanja. Enotni so si v prepričanju, da potrebujejo tisti na vodstvenih položajih občutne povišice.
Dvigi direktorskih plač so v minulih letih bistveno zaostajali za drugimi dvigi v javnem sektorju, poudarjajo. Od leta 2015 do leta 2022 so plače vseh javnih uslužbencev in uslužbenk zrasle za 29 odstotkov, direktorske plače pa za 19 odstotkov. Tudi podatki zadnjega petletnega obdobja razkrijejo podoben razkorak, po letu 2018 so direktorske plače zrasle za šest odstotkov, plače preostalih pa za 18. Prenizke direktorske plače naj bi obenem slabile kadrovsko selekcijo, opozarjajo v vladni pogajalski skupini. Število prijav na razpise je s povprečnih štirih prijav leta 2015 padlo na manj kot dva kandidata leta 2023.
Na novi plačni lestvici naj bi direktorski položaji postali privlačni. To naj bi dosegli s povišicami, o kakršnih lahko sleherniki v javnem sektorju zgolj sanjajo. Nekateri na vrhu kadrovske piramide naj bi v prihodnje prejemali tudi krepko več kot 40 odstotkov višjo bruto osnovno plačo.
Direktorska osnovna plača mora biti najvišja v organizaciji, pristop argumentirajo v vladni pogajalski skupini. Osnovna plača podrejenega z maksimalnim vodstvenim dodatkom bi morala za direktorsko zaostati za vsaj triodstotni plačni razred. Povsod, kjer delajo odlično plačani, mora direktor v prihodnje zaslužiti še več.
Zato bi se lahko zgodilo, da bo direktor ljubljanskega UKC Marko Jug dočakal kar 61-odstotno povišico osnovne plače. Ta je danes pri nekaj več kot 3000 evrih bruto nesporno bistveno prenizka glede na odgovornost in zahtevnost vodenja največjega zdravstvenega zavoda v državi. Marsikje bo zamišljena preslikava bistveno slabše sprejeta, še posebno ko se bodo pod drobnogledom znašla razmerja med dvigi direktorskih plač v posameznih ustanovah. In ko bodo zaposleni svojo plačo primerjali z direktorsko.
Glavni vladni pogajalec, finančni minister Klemen Boštjančič, je pravilno ocenil, da bodoče direktorske plače ne bi smele biti razlog, da bi se v sklepni fazi minirala pogajanja. Porušile jih bržkone res ne bodo, vsekakor pa bodo pretresle temelje predvidenega plačnega sistema. Zahteve posameznih poklicnih skupin se utegnejo opazno zaostriti. Tak scenarij je že nakazal sindikalni pogajalec Branimir Štrukelj. Zelo diferencirani dvigi direktorskih plač po njegovem prepričanju razkrivajo, da ima vladna pogajalska skupina nekoliko drugačen pristop do direktorjev. »Pri javnih uslužbencih je uravnilovka bistveno večja. In to je problematično,« je dodal.
Štrukelj ni edini opazil, da so vladni pogajalci filigransko odpravljali plačna nesorazmerja med posameznimi direktorskimi položaji, medtem ko so plačne posege pri večini drugih javnih uslužbencev opravili pasovno. Bodoči sistem plač v javnem sektorju zato ne bo odpravil krivične kompresije pri dnu lestvice, tudi ne pri tistih na izrazito različno zahtevnih delovnih mestih.
»Primerjava direktorjev je povsem drugačna kot primerjava javnih uslužbencev,« je to neenako obravnavo utemeljeval Boštjančič. Kdo s strupenim jezikom bi se strinjal z ministrom. Obravnava »elite« mora biti drugačna kot obravnava tako imenovane amorfne gmote pri dnu. Tudi v javnem sektorju.
