Da sistem ravnanja z odpadki pri nas ne deluje, potrjuje trg odpadne embalaže. Pred desetletjem so ločeni zabojnik za zbiranje odpadne embalaže dobila domala vsaka vhodna vrata, nas pa so v prostem času začela zaposlovati vprašanja, kam odvreči prazen tetrapak mleka in kam jogurtov lonček. Vse to smo seveda počeli v dobri veri, da se ti odpadki v dobršni meri reciklirajo in iz njih nastajajo novi izdelki.
Ob prizorih s komunalnih dvorišč, kjer se z nepreglednimi kupi odpadne embalaže mastijo podgane in ščurki, bi nas zato moralo razgnati od jeze. Prvič zato, ker umazana embalaža, ki leta gnije na soncu in snegu, prepredena z vse sorte golaznijo, na koncu ni dobra za nič drugega kot za sežig. Drugič zato, ker so gnijoče smeti medtem počasi pronicale v našo podtalnico ter ob tem zasmrajale in zastrupljale okoliške prebivalce. In tretjič, ker smo za odvoz teh smeti plačali – ne enkrat, ampak kar dvakrat. Najprej s tem, ko smo poravnali položnice in plačali komunalni prispevek, nato pa še po državi, ki je, da bi rešila problem nakopičene odpadne embalaže, naročila interventni odvoz teh istih odpadkov in ga spet plačala z našim, davkoplačevalskim denarjem.
Nedelujoč sistem nas lahko dodatno skrbi v času, ko so se količine odpadne embalaže bistveno povečale. Na ZRC SAZU ugotavljajo, da nas je v obdobju zadnjih dveh let poleg pandemije novega koronavirusa doletela še pandemija odpadkov. Obremenjenost okolja z odpadki se je zaradi pospešenega spletnega nakupovanja in zavržene medicinske opreme še povečala.
Kaj so medtem zadnje desetletje počeli na okoljskem ministrstvu? Na stolčku se je zvrstilo nemalo političnih figur, ki se na resor niso spoznale niti jih okolje ni kaj prida zanimalo. Namesto da bi se lotili celovite prenove netransparentnega sistema, so šele, ko je na deponijah že pošteno smrdelo, gorelo in mrgolelo, začeli sprejemati popravke, ki so vsaj začasno – do naslednjih volitev, kakopak – preprečevali njegov popoln razpad. Najprej smo dobili interventne zakone, nato novele zakonov in uredbe, venomer z obljubo, da nas bo ta – tokrat zares – vendarle odrešila usode Neaplja.
Enako je z novim zakonom o varstvu okolja, ki ga je minister Andrej Vizjak, da bi presegel dosedanje obljube o odrešitvi, proglasil kar za okoljsko ustavo. Predlog zakona, ki so ga te dni potrdili poslanci državnega zbora, namesto šestih družb za ravnanje z odpadno embalažo uvaja eno neprofitno organizacijo. S tem naj bi vendarle napravili konec prelaganju odgovornosti med družbami, ki so med sabo tekmovale celo tako, da zavoljo svojega poslovnega interesa odpadne embalaže niso prevzemale, nedorečena zakonodaja pa jih v pobiranje embalaže tudi ni mogla prisiliti.
Po desetih letih tako vendarle dobivamo obrise rešitve, ki bi jo lahko že zdavnaj prekopirali iz sosednje Avstrije ali Belgije. Poleg tega je sprememba zakona zgolj prvi korak naproti sistemu, ki naj bi resnično temeljil na načelu, da onesnaževalec plača, in zasledoval preprečevanje nastajanja odpadkov. Navsezadnje, četudi bi ministrstvo – tokrat čisto zares – končalo smetarske vojne, širšega problema kam z odpadki, ko so ti enkrat zbrani, verjetno ne bomo rešili, dokler ne bomo zagotovili dodatnih domačih kapacitet za njihov sežig. Zakonskim spremembam bodo morali slediti tudi spremembe podzakonskih aktov za vsako posamezno vrsto odpadkov in strožji nadzor, že zdavnaj pa bi potrebovali tudi transparentne podatke o količinah odpadkov. Kdor pravi, da snuje okoljsko odgovoren sistem ravnanja z odpadki, pa se mu pri tem niti ne sanja, koliko katerih odpadkov nastane in kaj se v resnici dogaja z njimi, verjetno ne misli resno.
