Prigodo, ki je morda celo resnična, v Cernu uporabljajo za prikaz tega, kar sami počnejo. Vsako leto porabijo skoraj milijardo evrov za to, da z ogromno drago igračo, velikim hadronskim trkalnikom, največjim pospeševalnikom delcev na svetu, med seboj zaletavajo subatomske delce. Na tak način so denimo odkrili Higgsov delec. A naj se sliši še tako nenavadno – državam, ki projekt financirajo, nihče ne zna naravnost povedati, kakšna bo korist od tega. Prepričani so, da korist bo, in to zadostuje.
Obenem pa znajo predstaviti tudi manj ideologizirano razlago svojega dela: vsak v Cernovo tehnologijo vloženi evro ob povezavi z industrijo generira za tri evre »stranskih finančnih učinkov«. Cern res porabi ogromno denarja, a ga še več vrača v svetovni gospodarski sistem. Vlaganje v znanost se splača in se večkratno povrne. Pod pogojem, da ustrezno veliko vložimo.
Medtem v Sloveniji nič ne kaže, da bi na tovrstnem razmisleku lahko vzniknile konkretne politične odločitve. Znanstvenoraziskovalna sfera deli usodo javnega sektorja, ki ga je (pretekla) politika razglasila za parazitskega. Nihče ni povedal, da temeljna znanost gospodarstvu ponuja (tehnološke) rešitve, ki se prodajajo na trgu in jih je mogoče »obdavčiti«. Posledično je v zadnjih letih iz proračuna za financiranje znanstvenih raziskav izginilo štirideset milijonov evrov. Ugledni raziskovalci se po več desetletjih dela bojijo za službe. Iz projektov, ki se zaključujejo, bodo nekaj časa še lahko črpali znanstvene članke in jih objavljali v revijah, ki prinašajo točke za bodoče (mednarodne) razpise. Luknja v financiranju, ki je že nastala, pa se bo poznala čez nekaj let. Novih objav ne bo.
V takšnih okoliščinah znanstveniki pričakujejo naslednjo potezo vlade. Na razpis za direktorja ARRS, osrednje agencije, ki znanosti razdeljuje denar, se je prijavilo devet kandidatov. To je petdeset odstotkov več kot pred petimi leti. Vzorec res ni statistično relevanten, a dejstvo je, da je služba direktorja javne agencije lahko varen pristan. Ta položaj je (bil) sicer med znanstveniki izredno nepriljubljen. Aktualnega direktorja Francija Demšarja, ki utegne po nedavnih prilagoditvah pravil – rokohitrskem skrajšanju razpisnih in prijavnih rokov – ponovno postati direktor, znanstveniki nimajo v čislih. Očitajo mu, da prilagaja (in do neprepoznavnosti zapleta) pravila razdeljevanja denarja. Na tak način naj bi sredstva razdeljeval svojim »izbrancem«. Dokler je bilo denarja za znanost več, so bili vsi zadovoljni, potem pa se je začelo medsebojno obtoževanje, se brani Demšar.
Upravni odbor ARRS bo prijave potencialnih direktoric in direktorjev presojal v ponedeljek. Vladi bodo v imenovanje predlagali enega kandidata. Premierka Alenka Bratušek sicer še iz časov, ko je sama sedela v upravnem odboru agencije, Demšarju ni naklonjena. A njena moč je danes majhna. Direktor ARRS pa je pomembna funkcija, ki je zgolj na videz uradniška. V resnici ima vodstvo agencije v rokah »sveti« pravilnik o razdeljevanju denarja, ki znanstveno srenjo razdeljuje, za vodstvo pa je vir moči. Ta moč je tudi politična. Znanost lahko oživi ali pokoplje.