Ironija omenjenih sloganov je še večja, če jih povežemo z nekaj dejstvi in razširimo na celoten domači bančni sistem. Prvič, davkoplačevalci domačih bank nismo reševali, ker bi se opekle z zapletenimi finančnimi inštrumenti, ki so sprožili finančno krizo, ampak ker so nasedle pri osnovnem bančnem poslu – kreditiranju podjetij. Drugič, reševali smo celoten domači bančni sistem oziroma kar okoli 60 odstotkov trga. Tretjič, reševali smo tako državne kot banke v zasebni domači lasti. Slovenski zasebni lastniki bankam niso bili sposobni zagotoviti dodatnega kapitala, kar je bila povsem logična posledica slovenskega razumevanja bank – ustanovi svojo banko, da se boš lahko kreditiral.
V Sloveniji se tako kot slabo ni izkazalo zgolj državno, ampak tudi zasebno lastništvo. Vprašanji, ki javnost danes najbolj zaposlujeta – ali smo davkoplačevalci v banke vplačali preveč kapitala in ali je bil izbris podrejencev zakonit – sta s tega vidika zato povsem nepomembni. Najbolj bi nas moralo skrbeti, ali morda zadnji dogodki okoli (ne)privatizacije »dobrih« bank in kadrovskih rošad v slabi banki in upravljalcu državnega premoženja SDH ne kažejo, da se bodo napake ponovile.
Slogan, da je NLB – skupaj z njo pa tudi vse preostale banke v prestrukturiranju – danes drugačna banka, ne pove, da s(m)o presekali z dokazano neuspešnimi recepti. Pove le to, da je politiki, ne glede na barvo, s populistično floskulo nacionalnega interesa, na katero se je obesilo korporativno upravljanje v smislu kadrovanja »pravih« kadrov in kreditiranja »pravih« podjetij, uspelo ves domači bančni sistem v nekaj letih spraviti pod »prisilno upravo« Bruslja.
Politika zato danes sprenevedavo ugotavlja, da banke po izločitvi slabih terjatev iz bilanc in večmilijardnih dokapitalizacijah ne kreditirajo gospodarstva. Za slednje niso krive niti banke, niti Bruselj, niti prezadolžena podjetja. Roko na srce, padec povpraševanja med krizo je v stečaj spravil tudi marsikatero podjetje, ki se je zadolžilo za financiranje poslovno smotrnih projektov. A da so danes banke drugačne, je krivo kreditiranje neekonomičnih megalomanskih projektov in lastniških ambicij menedžerske elite. Slednje pa brez politične podpore in »pravih« kadrov v bankah ne bi bilo mogoče. In če k temu dodamo še zapoznelo sanacijo bank, je polom upravljanja domačega bančnega sistema zaokrožen.
Da bi bila ironija še večja, politiko danes skrbi, ali ne bodo podjetja, ki jih prodaja slaba banka, pristala v rokah »napačnih« lastnikov. Kdo bi lahko bili bolj napačni lastniki, kot so tisti, ki so podjetja spravili na »razprodajo«, si je res težko predstavljati. Še več, politična stranka, ki naj bi jo v skladu s politično filozofijo najbolj skrbelo za malega človeka in ki naj bi je ne obremenjevala prtljaga preteklosti – Združena levica – danes z nasprotovanjem privatizaciji podpira prav tisto politiko upravljanja gospodarstva, ki je Slovenijo pripeljala v današnjo situacijo. Krog je tako sklenjen, ironija pa popolna.