Vojaške parade so običajno priložnost za države, da se pohvalijo, kaj vse imajo, in predstavijo svoje zadnje orožarske izume, za tuje opazovalce, da o njih ugibajo in jih analizirajo, za javnost pa, da vidi, česar sicer ne more. Nič od tega ni včeraj ponudil moskovski Rdeči trg. Ruski predsednik Vladimir Putin je po prihodu na oblast pred skoraj četrt stoletja dan zmage povzdignil v osrednji, bleščeč državni praznik ter na porazu nacizma in sovjetskih žrtvah gradil nacionalni ponos. Včeraj je govoril na okrnjeni paradi z enim starim tankom, brez letal in splošne javnosti v občinstvu. Po svoje je logično. Ne samo zato, ker Rusija vojne ne dobiva, ampak ker jo je realnost prisilila, da na fronto v Ukrajino pošilja 70 let stare tanke, vodja najodmevnejše vojaške skupine v Rusiji pa nima streliva. Silna moč, razkazana na preteklih paradah, se očitno ne pozna na terenu – po več kot štirinajstih mesecih vojne je fronta v Ukrajini obstala, ruska zimska ofenziva je ni premaknila niti za Bahmut, in zdaj se čaka na ukrajinsko.
Oblast vojno načrtno riše kot spopad z zahodom, v katerem naj bi ukrajinska oblast, prikladno označena za nacistično, igrala vlogo lutke na vrvici zahoda, kar večinoma pomeni Washington. Aktualni rezultat na bojišču je tako lažje razložljiv javnosti, mobilizacijski element pa večji. Vendar ne gre samo za upravljanje javnosti. Vsaj posredno je to res postala vojna Rusije in zahoda, Putin pa očitno verjame, da predstavlja začetek bitke za nov svetovni red s prerazporeditvijo vlog in nastankom več svetovnih centrov moči, kjer Moskva sebe vidi kot enega izmed njih. Če se to zdi fraza za javnost ali pobožna želja, pa v mednarodni skupnosti vendar je vrsta držav, od Kitajske do porajajočih se sil in nezadovoljnih držav globalnega juga, ki ali iščejo svoje novo mesto v svetu ali zavračajo opredeljevanje za ene ali druge ali pa imajo vodstva, ki se jim ne ljubi več poslušati o demokraciji in sankcijah. Dovzetnih za (Putinove) želje po spremembah ni malo. Ko bo te vojne konec, vrnitve v prejšnje stanje ne bo ne glede na razplet. Vprašanje je le, kakšna bo nova realnost in kako zelo nova bo.
V to enačbo sodi tudi Evropska unija oziroma stara celina, ki je včeraj praznovala svoj idejni rojstni dan. ZDA so glavne antagonistke Moskve in Pekinga, a vsaj za Rusijo je Evropa oziroma EU del »kolektivnega zahoda« v negativnem pomenu. Globoko je vpeta v vojno v Ukrajini, ne nazadnje poteka na njenih tleh, obisk predsednice evropske komisije na dan Evrope v Kijevu pa ima svojo sporočilno vrednost. Vojna pa ima na Evropsko unijo tudi stranske učinke: preglasila je mnoge izzive, ki čakajo na rešitve. EU je enkraten eksperiment v svetovni zgodovini, ki se sproti prilagaja razvoju in okoliščinam, a ima tudi opazne težave z učinkovitim delovanjem in odločanjem. Zelo nazorno je to že nekaj časa pri vprašanju upravljanja migracij, kar je le en primer. Nemški kancler je včeraj govoril o nujni institucionalni reformi, kar bo dolgotrajen in politično mučen proces, ki bo Evropi vzel ogromno energije, tudi zato, ker je vprašanje suverenosti postalo plodna gruda za kritike Bruslja. Precejšnja neodzivnost na socialna hotenja povprečnega Evropejca zaradi pritiska kapitala, možnost novega vzpona populistov in izzivov demokraciji, ne nazadnje tudi mogoče postopno krhanje enotnosti EU do Ukrajine, katere obljubljeni evropski obet je prej medvojno dviganje morale kot realnost glede na siceršnje težave širitvenega procesa, so izzivi, zaradi katerih je praznik Evrope bolj kot za šampanjec primeren za poglobitev v to, kako in kam naprej.
