Marsikaj, kar je donedavna veljalo za rob ali celo odklon, postaja običajen del slovenskega zdravstva. Pred nekaj leti je ministrstvo za zdravje z nadzori ugotavljalo, da samoplačniki brez napotnice osebnega zdravnika prehajajo v javne čakalne vrste za operacije in dodatne preglede. Takrat se je praksi reklo preskakovanje čakalnih vrst. Po novem bi se slišalo lepše in bi bilo povsem zakonito.
O belih napotnicah, ki so jih nameravali uvajati z novim letom, so bili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) do tik pred zdajci modro tiho. Načrte, da bi šlo vse mirno mimo, so očitno prekrižali v zdravniški zbornici, kjer so belo napotnico predstavili kot pomembno pridobitev za bolnike. S tem so sprožili razmislek o kontekstu, v katerem bi jo uporabljali.
Na prvi pregled v specialistični ambulanti je na začetku letošnjega novembra glede na podatke Nacionalnega inštituta za javno zdravje predolgo čakalo 8694 bolnikov, kar je 31 odstotkov več kot v enakem obdobju lani oziroma za 62 odstotkov več kot pred dvema letoma. Samoplačništvo je zato vse bolj nuja na poti do diagnoze. Drži sicer, da bi bela napotnica samoplačniškim pacientom pomagala in bi zdravnike razbremenila, a to ni cela zgodba. Korak nazaj, za katerega so se ob burnih razpravah o beli napotnici odločili na ZZZS, je priložnost za razmislek o pacientih, ki hočeš nočeš vztrajajo v javnem sistemu.
Tudi razprava o ukvarjanju s homeopatijo, zaradi katerega zdravnikom v prihodnje ne bo več treba vračati licenc ali pa se skrivati, je na novo postavljala prioritete. Doslej je tukajšnje zdravništvo vztrajalo, da so z licenco združljive le znanstveno utemeljene metode, ki so učinkovite onstran placeba. Po novem je vzdušje drugačno: prednost je dobila strpnost do zdravnikov, ki stavijo na tradicionalno metodo s konca 18. stoletja.
Obema pristopoma, medicini in zdravilstvu, gre najbolje, ko si pridobita bolnikovo zaupanje. Harvardska študija učinka placebo je na primer pokazala, da celo po lažni akupunkturi 44 odstotkov bolnikov s sindromom razdražljivega črevesa občuti olajšanje simptomov. Če je bil »akupunkturist« ob tem še pozoren in razumevajoč, so učinki placeba segli vse do 62 odstotkov bolnikov. Tudi slovenski zdravniki so se ob odločanju o odnosu do homeopatije pogovarjali, kaj vse subjektivno pomaga njihovim pacientom – od daljšega odkritega pogovora do molitve ali sočutnega dotika.
Učinki človečnega pristopa so očarljivi, vseeno pa niso argument, ki bi upravičeval enačenje. Medicina, ki se je drži sloves rigidnosti, se v resnici neprestano spreminja glede na nova spoznanja. Ko gre za objektivno merljive učinke, se zato odreže bolje od zdravilstva, ki stavi na tradicijo. Res pa lahko zdravilstvo z znanstveno utemeljeno vedo tekmuje pri pozornosti, ki je je deležen bolnik. Ni naključje, da slovensko zdravstvo »alternativi« nasproti prihaja ravno v času, ko je zdravniška pomoč vse manj dostopna.