A glede na dogajanja v zadnjih dveh tednih ne samo Kranju, pač pa še marsikje drugje tudi taka zarotniška in čisto neverjetna teorija niti ni tako zelo nerazumljiva. Predvolilna kampanja pred prvim krogom je z nekaterimi redkimi izjemami (Obala) minila mirno in marsikje skoraj neopazno. Volilni izidi niso presenetili, velika večina starih županov je bila izvoljena brez kakšnih večjih težav. Napoved, da bo strankarska podpora prej ovira kot prednost, se je v celoti uresničila. Klasične politične stranke na lokalni ravni nimajo možnosti.
V stari propadli državi pod starim avtoritarnim voditeljem so ljudje (sicer bolj potihoma, so bili pač taki časi) dejali: »Tito je krao, a je i nama dao.« Kar bi v prostem prevodu za potrebe današnjega časa pomenilo: »Saj si je res marsikaj nagrabil, a je marsikaj priskrbel tudi nam.« In tako so volilci, podkrepljeni še z informacijami o silnih dosežkih na področju vodovoda, kanalizacije in pločnikov iz brezplačnikov, izdanih na občinske stroške, šli na volišča in obkrožili Župana.
Pred drugim krogom pa je bila slika malce drugačna. Volilna kampanja se je zaostrila, nizkih udarcev ni manjkalo. V Lenartu se je na županovo, se pravi kandidatovo mizo usul bel prah, na Ptuju so se na hiši župana in kandidata pojavili grafiti z grožnjo s smrtjo, na Prevaljah so volilce pridobivali z brezplačnim pivom, najhuje pa je bilo prav v Kranju, kjer so občane na predčasno glasovanje vabili z brezplačnimi čevapčiči, iz nasprotnega tabora pa obljubljali manjša darilca. Ko je po spletu začel krožiti posnetek telefonskega klica vplivnega kranjskega politika, ki sogovornika nagovarja, naj zrihta še kakšen glas za kandidata, da »tiste golazni ne dobemo nazaj«, je bilo povsem jasno, da je vrag vzel šalo in da gre v boju za županski položaj na nož. Nič čudnega torej, da so ob jutranji hudi prometni nesreči, ki bi se lahko končala tudi tragično, ljudje pomislili na zaroto.
Tako oster boj za županski položaj bi bil zunanjim opazovalcem ob pogledu na zakonodajo iz lokalne samouprave čisto nesmiseln. Županska plača, sploh v manjših občinah, ni ne vem kako visoka, župani brez trdne koalicije v občinskem svetu nimajo ne vem kako velike moči, občine same ne morejo vplivati na višino prihodkov v občinske blagajne, večina odhodkov je tako in tako zakonsko določena. V čem je poanta? Največ sumov korupcije je na lokalni ravni, je mogoče izvedeti pri protikorupcijski komisiji. Največ na področju urejanja prostora. Da o službicah v javnih zavodih sploh ne pišemo! In zato postane strah kranjskega veljaka, da se ne bi vrnila golazen, nekako čudno razumljiv. A končajmo vendarle optimistično. 212 občin imamo. V večini, ki zaradi deviacij županov ne pridejo na naslovnice, delajo dobro in v korist občanov. Da bi bilo povsod tako, bi bilo treba postoriti še marsikaj. Najprej na državni ravni. Lokalci, sploh ti, ki ste le prišli na novo na oblast, odpira se vam velika, štiri leta dolga priložnost, da spremenite miselnost o lokalni golazni. Izkoristite jo.