Tako kot na Hrvaškem so tudi v Nemčiji, Estoniji, na Finskem ter v nekaterih skandinavskih državah uzakonili sistem ravnanja z odpadno embalažo, ki deluje po principu »onesnaževalec plača«. Ugotovili so, da raja najbolje razume jezik denarja in se mu tudi najhitreje prilagodi. Embalažam so preprosto nadeli ceno. Vsako plastenko soka, mineralne vode, steklenico vina, žganja, tetrapak mleka ter pločevinko piva, ki jo posameznik kupi, tudi plača. Drago plača. A prav zato dvakrat premisli, kaj bo s pločevinko naredil, ko spije pivo. In tako resnično dojame, da je plastenka surovina, ki jo lahko tudi sam unovči. Nemčija se danes lahko pohvali z eno najnižjih stopenj odloženih odpadkov na prebivalca v Evropi in izredno učinkovitim sistemom predelave in recikliranja.
Na našem okoljskem ministrstvu so v minulih dneh zagrizli v kislo jabolko in se lotili urejanja širokega področja odpadkov. Področja, za katero je sam minister ugotovil, da je »precej neurejeno«. Da v preteklosti »nismo imeli jasne strategije«, je rekel, in v pomanjkanju te vzpostavili sistem ravnanja z odpadki, ki je dopuščal širok manevrski prostor za manipulacije.
Luknje v sistemu so znali s pridom izkoristiti predvsem tisti, ki so se zavedali ekonomske vrednosti »smeti«. V zadnjem času so, po zgledu Romov, ki smo jih še pred desetletjem postrani gledali, ko so od hiše do hiše pobirali odpadno železo in ga nato kopičili na svojih dvoriščih, v pravni praznini začela rasti podjetja, ki se s prodajo in odkupom odpadnega železja ukvarjajo povsem uradno. Pa tudi neuradno. Neki Boris pravkar kar prek portala Bolha prodaja velike količine vseh mogočih odpadnih kovin, od aluminija do železa. Odpadno železo z bakrom na čelu je že od nekdaj najbolj vredna odpadna surovina. Šole se po drugi strani že desetletja zavedajo vrednosti odpadnega papirja, ki je seveda veliko nižja od odpadnih kovin, mnoge organizacije ter društva pa vrednosti odpadnega stekla, ki se giblje nekje vmes. A embalažni kaos, ki smo mu priče v teh dneh, ko se na deponijah nabirajo tone odpadne embalaže, ki je družbe, ki so odgovorne zanjo, nočejo pobrati, nedorečena zakonodaja pa jih v to niti ne more prisiliti, priča predvsem o tem, da se ekonomske vrednosti vseh odpadnih surovin vendarle ne zavedamo docela.
Tudi pri nas, tako kot na Hrvaškem ali v Nemčiji, ima embalaža svojo ceno, ki jo plačujemo posamezniki, a kot kaže, prenizko, da bi nam resnično prišlo do zavesti, kako dragocena surovina je to. Nedorečena slovenska zakonodaja od posameznika v prvi vrsti pričakuje – kar je navsezadnje tudi prav – da bo odpadke ločeval zaradi okoljske ozaveščenosti, hkrati pa mu ne daje možnosti, da bi od tega imel tudi ekonomske koristi.
Morda bi morali snovalci nove zakonodaje na ministrstvu premisliti o tem, kakšno ceno bodo v prihodnje nadeli surovinam, s katerimi se pri nas mačehovsko ravna, in o tem, kdo bo poslej upravičen, da njihovo vrednost unovči. Morda bi morali premisliti o tem, kako bi nov sistem ravnanja z odpadki, ki bo navsezadnje – prosto po Slavoju Žižku – še vedno zgolj potuha modernemu potrošniku, vsaj začel spodbujati in nagrajevati odgovorne potrošnike.